173
b) pri b r e z o s e bn i h (impersonalnih) g l a g o l i h in pri
tistih p o v r a t n i h (refleksivnih) glagolih, s katerimi se naznapja
kako splošno dejanje ali stanje; na pr. Grmi in bliska. — Raz-
sveti se in razdani. — Kakor se gode, tako se pleše. (N. pr.)
c) kadar je osebek že iz besedne zveze dosti znan, da se
lahko zamolči; na pr. Tatice obešajo, tatove pa izpuščajo (ljudje).
(N. pr.) — Pride, pa mine (čas).
B. Dopovedek.
§ 236. Dopovedek dopoveduje o osebku, kaj dela ali trpi,
kaj je, ali čigav in kakšen je. Dopovedek more biti:
1
. g l a g o l s am ( g l a g o l n i dopovedek ) , če dopovedu
jemo, kaj osebek de l a ali t r p i ; na pr. Človek obrača, Bog obrne.
(N. pr.) — Zrak žari, tramovje poka. (Kos.)
Semkaj spada tudi dopovedek, kateri naznanja, da je kaj;
na pr. Tema je povsod. — Tudi nadloga je od Boga. (N. pr.)
2
. pomožni glagol sem, biti (kot vezilo) v zvezi s kakim
imenom ( i men s k i dopovedek) .
Za imenski dopovedek nam rabi:
a) s a mo s t a l n i k v imenovalniku (dopovedni imenovalnik)
ali v rodilniku, ali
b) p r i d e v n i k , pa tudi de l e žn i k , zaimek ali števnik.
Imenski dopovedek naznanja:
a) k a j je osebek, na pr. Delavec je kruhavec. (N. pr.) —
Dober počitek je pol dela. (N. pr.) — Lepo je vsakemu milo. (N. pr.)
b) č i g a v je osebek, na pr. Vsa zemlja je Gospodova. (Ravn.)
— Mi nismo svoji, ampak božji. (N. pr.) — Deca niso samih ro
diteljev, ampak tudi domovine.
c) k a k š e n je osebek, na pr. Sreča je opoteča. (N. pr.) —
Slovenci niso ne hudobnega, ne goljufnega nagnjenja. (Vodn.) —
Leskova mati čudodelna. (N. pr.)
3. Z i mens k im dopovedkom v imenovalniku se vežejo
tudi n e k a t e r i g l a g o l i , in sicer:
a) n e p r e h a j a l n i k i n e p o p o l n e g a pomena , kakor
ostati, postati, nastati, prihajati, nastopiti
itd.; na
pr. Bog ostane
vedno najboljši zdravnik. (Cegn.) — Vse skrito postane očito. (N. pr.)
— Sila in krivica prihaja vedno večja. (Ravn.) — Ciceron je na
stopil v Rimu kot javen zagovornik.
