182
a)
pri pomožnem glagolu
sem, biti
na vprašanje:
kaj je,
čigav
ali
kakšen je
osebek; na pr.
Rokodelstvo je lepa dota.
(Cegn.)
— Meč tvoj, glava moja.
(N. pr.)
— Smrt je slepa.
(N. pr.)
b)
pri glagolih:
ostati, postati, nastati, prihajati, nastopiti
itd.;
na pr.
Pravi prijatelj ostane zvest tudi v nesreči. — Bahač postane
berač.
(Slom.)
c) pri glagolih:
imenovati se, klicati se, zvati se, praviti,
sloveti, videti se, zdeti se
itd.; na pr.
Sveti Mohor se imenuje apostol
Slovencev. — Drevesce vzraste s časom mogočno drevo.
(Ravn.)
d)
kadar se pridene pr i devni k za pojasnilo glagolnemu
dopovedku; na pr.
V visok stolp r a d a strela trešči.
(N. pr.)
—
Bosa hodi sirota po produ. — Žalostne zapuščajo ptice v jeseni
naše kraje.
Zvalnik.
§ 250. Zva l n i k , ki nam služi v prvotni obliki samo v
nekaterih besedah (gl. § 56. op. 1.), stoji:
a)
kadar koga po imenu zakličemo, na pr.
Aj ti brate! —
Tiho, fantje! — Oj škrjanče mali!
(Levst.)
b)
kadar od radosti, žalosti ali začudenja vzkliknemo, na
pr.
Oj ti roža, krasna roža ! — Aj ti trnje, ostro trnje! — O luč
izobraženja!
(Vrt.)
— O grdoba laži !
(Ravn.)
c)
V narodnih pesmih služi včasi z v a l n i k namesto imeno
valnika, na pr.
Mu odpisal je Adame, Siska vrli poglavare.
(N. ps.)
— Pravi Ravbarju Andreje.
(N. ps.)
Rodilnik.
§ 251. Rod i l n i k , ki stoji na vprašanje:
koga
ali
česa?
je zelo obširne rabe in jako različnega pomena. Prvotni pomen
mu je v ir ali mer dejavnosti na vprašanje:
odkod?
Rodilnik nam služi kot osebek, dopovedek, p r i l a s t ek ,
pr edme t in pr i s l ov.
a)
Rodilnik kot osebek.
§ 252. V rodilniku stoji p r a v i ali l og i čni osebek:
a)
pri ni ka l nem pomožni ku
ne biti
in pri glagolu
ne
ostati,
kadar ju brezosebno v 3. jedninski osebi jemljemo v rabo;
na pr.
Ni kruha brez truda.
(N. pr.)
— Kjer ni postave, tam ni
prestopka.
(N. pr.)
— Kadar mačke ni doma , tedaj so miši dobre
volje.
(N. pr.)
— Kamena ne bode ostalo na kamenu. — Brez pri-
