157
a) mer d e j a v n o s t i na k v i š ku : vzdigniti, vzeti, vzgojiti,
vziti — vzhajati, vzkipeti, vzkliti, vzleteti, vzrasti, vstati (nam.
vzstati).
b) z a č e t e k p r em i k a n j a ali d o v r š i t e v d e j a n j a :
vzbuditi, vzdirjati, vzdivjati, vzdržati, vzhoditi, vzklikniti, vznetiti.
Večkrat se je v obrusil, kakor z r a s t i namesto v z r a s t i ,
z l e t e t i namesto v z l e t e t i , z r e d i t i namesto v z r ed i t i .
Na pr. Solnce vzhaja in zahaja dobrim in zlim. (N. pr.) —
Kdor rano vstaja, temu kruha ostaja. (N. pr.) — Drobna ptica v
tir zleti in z velikim zvoncem pozvoni, da mežnarja vzbudi. (N. ps.)
— Čuvajev meč, zapah ga vzdržal ni. (Cegn.)
Opomba.
Imen a in č l en i c e : vzglavje, vzgled, vzgoja, vzhod, vznožje,
podvzetje, — vzhoden, podvzeten, — navzkriž, vzpored (spored), vzporedoma.
Besede tujega izvira.
§ 226. Kakor vsak drugi jezik ima tudi slovenščina nekaj
tujih, t. j. takih besed, ki niso vzrastle na podstavi domačega
korena, temveč se presadile iz drugih jezikov na slovenska tla.
1
. Prve tujke so prejeli Slovani že v prvih stoletjih po
Kristusu, in sicer v vzhodni Evropi od raznih turških plemen, na
zapadu pa od Germanov, zlasti od Gotov. Take prastare, v prvi
dobi izposojene tujke poznamo po tem, da se nahajajo skoro v
vseh slovanskih jezikih, in da so se predrugačile po lastnih slo
vanskih jezikovnih zakonih; na pr. iz turškega jezika so: klobuk,
topor, telege, tovor, tolmač; iz germanskega (gotskega): hiša, hleb,
hlev, kotel, kupiti, lek, meč, ocet, osel, šlem, velblod, vpiti.
2
. Največ tujih besed je došlo v slovenski jezik v oni dobi,
ko so nemški verski oznanjevalci začeli med korotanskimi in pa
nonskimi Slovenci razširjati vero krščansko. Po vplivu nemških
veroučiteljev so nastala razna poznamenovanja za cerkvene obrede
in praznike; na pr. angelj, cerkev, binkošti, jagnje, križ , krst,
menih, nuna, oltar, sobota itd.
Vpliv frankovske države, zlasti Karola Velikega
(768—814),
na politično življenje zapadnih Slovanov se kaže v besedah, ki
smo jih za te dobe prejeli za poznamenovanja raznih državnih
uredeb, na pr. cesar, kralj, vitez, knez, žlahta, penez itd.
Tujke v tej dobi izhajajo iz s t a r o v i s o k o n e m š k e g a
jezika nekako od
8
.—
12
. stoletja. Mnogo teh besed ni seveda
