148
a) glagolom pomen, ki ga ima ko t p r e d l o g s tožilnikom
in mestnikom: nabosti (aufspießen), navreči (daraufgeben), najti
(auf etwas kommen = finden), napasti, napeljati, napisati (na desko),
nasaditi, natakniti; — nagovoriti koga k čemu, navaditi, napiti
komu, napraviti koga na kaj, naučiti. Na pr. Vsak na svoj
mlin vodo navrača. (N. pr.) — Na puh tvojega srda so se nakopičile
vode. (Ravn.)
b) pomenja, da je dejanje le na č e t o , ali da se dejanje le
ne k o l i ko i z v r š i : nagniti (zu faulen anfangen), nakloniti, na
lomiti, narezati, navrtati; načeti (hlebec, den Brotlaib anschneiden.
Na pr. Človek namerja, Bog naredi. (N. pr.) — Drevo se na drevo
naslanja, človek na človeka. (N. pr.) — Nastreljen pes se strelbe boji.
(N. pr.)
c) kaže, da se je dejanje izvršilo na mnog i h p r edme t i h ,
ali da je dospelo do n e k e g a konc a : nadrobiti, naklati. na-
kositi, nakrasti, naliti (vode v kozarec), naloviti, nalomiti (vej
za steljo), namlesti, napisati (mnogo pol), napresti, naprositi, na
sekati (mnogo, malo, nekaj drv), nasušiti, nažeti.
d) pri povratnih glagolih pomenja, da se kdo česa navel i ča,
ali da je izvršil dejanje do s i t o s t i : nagledati se, naigrati se,
najesti se, najezditi se, naklečati se, naležati se, napiti se, na-
plesati se, naskakati se. Na pr. Kdor se veliko po kolenih driča,
ta se kmalu dela naveliča. (N. pr.) — Da se človek dima nadimi,
ognja se ne bode nagrel. (N. pr.) — O zarji se zelja nakosim, pod-
meta pa kaše najem. (Čb.)
e) včasi tvori le dov r š ne g l a g o l e iz n e d ov r š n i h :
nabiti koga, narediti se, nabrusiti. Na pr. Nabrušen nož rad reže.
(N. pr.) — Nekemu bogatcu se je sin narodil. (Valj.)
Opomba.
Im e n a in č l en i c e : načelo, načrt, nagib, nakovalo, naloga,
namestnik, napor, narod, nasad, — nagnil, naroden, — naprej, naproti, nazaj,
navprek, navdol, naposled, narobe, narazen, nalašč, navzkriž, nanagloma.
nad (= u ber-, ob er-, lat. s u p r a ) se druži s samostal
nikom, redkeje s pridevnikom in glagolom, ter pomenja, da j e
kaj v i š e ali mo g o č n e j š e mimo drugega: nadlega, nadležen,
nadlegovati; nadloga, nadložen; nadpis, nadstrešje, nadstropje,
nadškof, nadučitelj, nadvojvoda, nadzemlje; nadzornik, nadzorovati;
nadziratelj, nadzirati; nadvlada, nadvladati.
o (= um-, lat. c i rcum- , de-), s predlogom ob v rodu,
zaznamuje:
a) dejanje, ki se r a z o d e v a na več (ne na vseh) kraj i h
