140
2
. od ž e n s k e g a , na pr. hvala — hvalen (hvalna, hvalno),
hudoba — hudoben, kuga — kužen, mlaka — mlačen, moč — močen,
pokora — pokoren, rosa — rosen, snaga — snažen, sprava —
spraven, sreča — srečen, vera — veren, voda — voden.
3. od s r e d n j e g a , na pr. blato — blaten (blatna, blatno),
čudo — čuden, kresilo — kresilen, lice — ličen, mleko — mlečen,
železo — železen.
Opomba.
1. Nekaj jih je navadnih samo z določno obliko, na pr. božični,
grobni, nočni, zimni in še več drugih, posebno takih, ki zaznamujejo čas.
2. Po odpahnjenem polglasniku se snideta včasi dva
n,
na pr. ime —
imenen, imenna, imenno; namesto takih oblik tvorimo rajši oblike na -ski, na
pr. imenski, zaimenski, korenski, sponski, semenski, plemenski itd.
Pripona -ski se v obče rada pritika, na pr. poljski, zimski, verski, ženski,
jedninski, množinski itd.
b) Pritaknjena glagolskemu korenu ali deležnikom, ima
tvoren ali trpen pomen:
1
. tvorno-preteklemu deležniku n e d ov r š n i h g l a g o l o v
dodana, je vselej t v o r n e g a pomena; na pr. dajal — dajalen
(dajalna, dajalno), kazal — kazalen, obetal — obetalen, ponavljal
— ponavljalen, prehajal — prehajalen; redil — redilen; hladil —
hladilen, mečil — mečilen, svojil — svojilen, zmagal — zmagalen.
2
. t r pnemu d e l e žn i ku na
-t
pritaknjena, daje pridev
nikom t r pn i pomen kakor -ljiv ; na pr. pit — piten, razdrt —
razdrten, nerazdrten.
3. t v o r n e g a ali t r p n e g a pomena so pridevniki, če se
pritakne pripona glagolski koreniki, in sicer večjidel:
a) t v o r n e g a , če jo prideneš dov r š n im glagolom, na pr.
obseg — obsežen, postreg — postrežen, pouk — poučen, sned —
sneden (sneden človek).
p) t r p n e g a , če jo prideneš nedo v r š n i kom, na pr. j ed
— jeden, grez — grezen, kov — koven, sek — sečen, uk — učen,
vid — viden (neviden).
Opomba.
Pazi na razliko trpnega deležnika in pridevnika, kakor: učen,
učena, učeno — učen, učna, učno; dosezen, -ena, -eno — dosežen, -zna, -zno;
učena družba — učna ura, učni načrt.
-en (-ena, -eno), samostalniku dodana, kaže snov , iz katere
je kaj; na pr. apno — apnen, jeklo — jeklen, kamen — kamenen,
kost — kosten ali koščen (iz kostjen), lan — lanen, led — leden,
les — lesen, med — meden, ogenj — ognjen , platno — platnen,
prst — prsten, proso — prosen, steklo — steklen, sukno — suknen,
volna — volnen. Srebro ima navadno srebrn namesto srebren.
