2. Časovno odreja čas na vprašanje k d a j ? k o
l i k o č a s a ? d o k l e j ? :
Do ju tri
naredi nalogo!
3. Načinovno določilo označuje na vprašanje k o
l i k o ? mero, k a k o ? nasledek in način (sredstvo
in družitev) te r na vprašanje k l j u b č e m u ? do
pustitev dejanja: Pomagal bom
po svojih močeh.
Ne
misli
drugače
, kot govoriš.
S kolom
udariti.
Z volkovi
tuliti.
Do sm rti
ranjen je ležal.
Kljub obljubi
ni nič
storil.
4. Vzročno določilo izraža na vprašanje z a k a j ?
vzrok, č e m u ? namen, s k a k š n i m p o g o j e m ?
pa pogoj dejanja:
Zaradi tebe
bom izgubil glavo.
Na
pomoč
sem ti prišel.
Z delom
si boš zopet opomogel.
PRIREDJE
Priredje je zveza dveh ali več glavnih stavkov v
celoto. Posamezni členi so zvezani med seboj ali po
veznikih ali pa stoje brez veznika. Vsebina stavkov
je določena po nekem razmerju, ki je lahko peterno:
1. Vezalno
(kopulativno) priredje tvorijo po vse
bini podobni ali sorodni stavki; vežejo jih vezalni
vezniki: Spoštuj ti očeta in tvoj sin bo tebe spoštoval.
Poprej pomisli, potem govori. Ni niti med, niti jed.
Zgodovina kaže ne le slavna dela, temveč tudi slaba.
2. V
ločno
(disjunktivno) priredje se vežejo stavki,
ki se med seboj tako ločijo, da drug drugega vsebinsko
izključujejo. Vezniki so: ali — ali, bodisi — ali: Ali
se uči ali pa pusti šolo. Vsakdo prejme svoje plačilo,
bodisi dobro ali slabo.
3. V
protivnem
(adverzativnem) priredju je vse
bina posameznih stavkov med seboj v naspro tju; ve
žejo se s protivnimi vezniki: Volja je dobra, ali meso
je slabo, žetev velika, a delavcev malo. Bog se ne
zmeni za besede, ampak gleda na dela.
4. V vzročnem
(kavzalnem) priredju utemeljuje
drugi stavek veljavnost prvega; vežejo jih vzročni
