2. P ri vikanju stoji povedkova beseda za oba spola
v moškem spolu: Kaj
ste rekli
, gospod?
Bodite
tako
ljubeznivi
, gospa,
izvolite
sesti!
V navadi je tudi logično vezanje osebka s poved
kovo besedo, ki stoji v ednini in razlikuje oba spola:
Kaj ste tako žalostna, ali se še niste potolažila? Bo
dite tako ljubezniv in mi povejte.
3. P ri onikanju, ki se za knjižni jezik ne dopušča:
Mati
so bolni
. Oča
so tepli
me, mati
jokali se.
Germanizem je onikanje namesto v ik an ja : Kaj
želijo
, gospa? Naj
bojo
tako dober, gospod, in naj mi
dajo
eno cigareto.
Glede kopule pomni, da stoji navadno v množini
ali pa se ravna po pomenljivejši besedi:
Pljuča so
or
gan za dihanje.
Otroci so
dar božji.
Zlato
in
biseri so
draga stvar. Gonilo na veter
so jadra.
Kdo
so ti
možje
?
RABA SKLONOV
Skloni izražajo razmerje enega imena do drugega
ali do glagolskega dejanja. Ločimo neodvisni sklon,
imenovalnik, in odvisne sklone, ki so odvisni od gla
golov in drugih besed v stavku. Samo brez predloga
se rabi imenovalnik, samo s predlogom mestnik in
orodnik, ostali pa s predlogom ali brez njega.
I.
Imenovalnik
se rabi
a) Kot slovnični osebek:
Kmet
orje njivo.
b) Kot povedkovo določilo pri pomožnem glagolu
(biti), pri nepopolnih (ostati, postati), pri povratnih
(imenovati se, klicati se, zvati se, zdeti se, videti se)
in pri brezosebnih (ime je, pravi se, pravijo, reče s e ) :
Mož je
poštenjak
. Bodi
pameten!
Mati je
bolna.
Po
stal sem
revež.
Imenuje se
Krpan
. Temu se pravi
laž
.
Bolan
se mi zdiš. Ime mu je
Tone
. Temu pravijo
ko
rupcija.
