h) Stoji kot predmet za nekimi samostalniki
(groza, strah, skrb, misel, želja, volja, škoda, mar,
žal, sram) v zvezi s kopulo (
tega
me je sram, škoda
denarja
, groza je je
sm r ti)
; za pridevniki obilice in
pomanjkanja (sit
kruha
, poln
hvale,
vreden
pohvale);
pri glagolih obilja in pomanjkanja (iskati
službe,
ča
kati
matere,
prositi
živeža,
želeti
zabave)
in pri po
vratnih glagolih (bati se
nesreče,
spomniti se
mla
dosti,
sramovati se
uboštva,
plašiti se
avtomobila,
p rijeti se
dela
itd.).
i) Rabi se za prislovno določilo časa (Umrl je
meseca maja)
in stoji za predlogi:
brez, do, od, s, za.
III.
Dajalnik
označuje osebo ali stvar, kateri je
nekaj namenjeno ali proti kateri se dejanje obrača, in
sice r:
a) Kot predmet zaznamuje osebkovo udeležbo pri
samostalnikih (treba, potreba, mar, skrb, žal, znoj,
skomina, v rsta) v zvezi s kopulo v 3. osebi (treba
mu
je bilo iti, mar
mi
je itd.). Dalje se rabi:
b) Kot predmet pri prehodnih glagolih, ko se ime
nuje stvar, kateri je dejanje namenjeno: Pomagaj
siromakom.
Posodil
mi
je.
Lažniku
ne verjamem. Od
govoril
ti
bom.
c) Kot predmet pri nepravih povratnih glagolih:
smejem se
mu,
čudim se
jim,
smili se
nam
itd.
d) Kot predmet pri brezosebnih glagolih, ki ozna
čujejo občutke: hoče se
mi,
dremlje se
ti,
gnusi se
mu
itd.
e) Kot predmet pri izrazih: ime
mi
je, pravijo
mu,
rekajo
nam,
nadeli so
jim
ime.
f) Za pridevniki: koristen
zdravju,
škodljiv
očem
,
Bogu
vdan,
ljudem
milostiv itd.
g) P ri pomožnem glagolu:
Meni
je do resnice. —
Kaj
mi
je začeti? Odgovor
ti
bo dajati.
100
