Posebna v rsta so i z j a v n i (deklarativni) stavki,
ki stoje za glagoli govorjenja in mišljenja (verba di-
cendi in sen tiend i); veže jih
da
ali
kako:
Gledal je,
kako odnaša hudournik zemljo.
Spoznal sem,
da za
man išče sreče
, kogar sovraži življenje.
Sorodni so p o j a s n i l n i (eksplikativni) stavki,
ki pojasnjujejo kak stavčni člen: Vsi so pripravljeni,
da gredo v vojsko.
Bolje je,
da ostaneš doma.
2.
Oziralne
(relativne), ki se uvajajo z oziralnimi
zaimki in prislovi: ki, kateri, kdor, kar, kjer, kamor,
k a k o r. . . Ujemati se morajo v spolu in številu z be
sedo, na katero se nanašajo: Težko je breme,
ki ga
nosim. Kdor se Boga ne boji
, ga tudi ljudi ni sram.
Posebne vrste je p a r a t e t i č n i stavek, ki se
nanaša na določeno osebo ali s tv a r: To ni za velikana,
ki se mu pravi Brdavs
, pa tudi ne zame,
ki mi pra
vite Krpan.
Paratetični stavek z veznikom
kar,
ki nadomešča
časovni prislov
tedaj
ali zaimek
to,
izreka neki nepri
čakovan dogodek: Dolgo ni bilo nič videti,
kar se ne
nadoma močno zabliska.
Moj prijatelj se je poročil,
kar ti je gotovo že znano.
H i p o t e t i č n i se nanašajo na nedoločeno osebo
ali stvar in imajo splošen značaj:
Kdor je bolan
, naj
ostane doma.
Kadar denar poide
, pamet pride.
3.
Odvisne
vprašalne (indirektno interogativne)
stavke, ki se začenjajo z vezniki: ali, če, ako, kdo itd.
ali pa z vpraš. zaimki in prislovi: kdo, kaj, kakšen,
kam, zakaj, kod, kdaj itd. Prim .: Vprašal sem ga,
ali
hoče z menoj.
Poglej,
če še dežuje.
Povej mi,
kaj delaš.
Pozabil je povedati,
kdaj se vrne.
V odvisnih vprašalnih stavkih ne rabimo veznika
da
in na koncu ne pišemo vprašaja: Ne vem,
kdaj vam
povrnem vse dobrote.
Pomni, da med glavne in odvisne stavke stavimo
vedno vejico!
92
