Taki stavki nimajo slovničnega osebka, temveč
samo l o g i č n e g a (t. j. po pomenu).
Brez osebkove besede so stavki, kadar osebe ne
poznamo ali je nočemo povedati: Grmi. Dani se. Bilo
je zvečer. Slabo mi je. Govori se, da bo vojna.
III.
Prilastek
(atribu t) natančneje določa imena.
Je lahko prireden ali podreden.
1. Za priredni prilastek se rabijo pridevnik, delež
nik, pridevni zaimek in števnik, ki se skladajo s samo
stalnikom v spolu, sklonu in številu:
Dober
glas seže
v
deveto
vas.
Zlat
ključ
vsaka
vrata odpre.
Rabi se pridevno, kadar pomeni neko stalno la st
nost (
Posten
človek ne laže), ali povedno, kadar iz
raža samo slučajno stanje (Vrnil se je domov
zdrav
in
vesel).
Prilastek, ki mu služi neodvisen samostalnik, ime
nujemo p r i s t a v e k (apozicijo): Umrl je
mož po
štenjak.
Videl sem
pisatelja
Finžgarja. Skozi
mesto
Maribor teče
reka
Drava.
Baron
Žiga Zois. Služi
kot
učitelj
.
Če je pristavek razširjen in miselno poudarjen,
stoji za samostalnikom in se loči z vejico: Primož
Trubar,
prvi slovenski pisatelj
, je po rodu z Raščice.
2. Za podredni prilastek se rabi samostalnik v ro
dilniku ali v kakem sklonu s predlogom.
a) V rodilniku stoji, kadar pomeni kako pripad
nost: začetek leta, konec šole, ropotanje koles. Zlasti
pri pojmovnih imenih: dolgost življenja, pesem svo-
bode.
Kot d e l n i r o d i l n i k (partitivni genitiv) ozna
čuje le del kake reči. Rabimo ga pri snovnih imenih
(kos kruha, venec čebule, vrč vode, liter vina, tri
kaplje krvi), pri ločilnih, nedoločnih in glavnih štev-
nikih od 5 dalje (dvoje vrat, veliko sena, pet ljudi),
pri zaimkih v srednjem spolu (Kar je živega, vse
mora um reti), pri prislovih mere (veliko sena, preveč
dežja) in pri glagolih (prinesi sveže vode).
8 6
