c) K n j i ž n e t v o r b e so nastajale od ustano
vitve slovenskega knjižnega jezika dalje. Ustvarjali so
jih naši pisatelji in pesniki in so v prakso prehajale
iz knjig. Z rastočo narodno izobrazbo in prosveto te r
razmahom znanosti in umetnosti je nastalo zlasti v
preteklem in sedanjem stoletju silno število besed, ki
se tvorijo po potrebi sproti še dandanes. Nove tvorbe
imenujemo n e o l o g i z m e (okrožnica za cirkular,
radijski oddajnik, zvočni film, vistosmeritev). Stare
in že izumrle izraze zovemo a r h a i z m e (stoprav,
toli). Nove besede so včasih narejene popolnoma po
tujem vzorcu; po zvoku so slovenske, po duhu pa tu je ;
zovemo jih k a 1k e (odbitke): izlet po Ausflug, milo-
srčje po misericordia, kolodvor po Bahnhof itd.
II. B e s e d e t u j e g a i z v o r a so se že od p ra
slovanskih časov sprejemale v naš jezik obenem s tu
jimi predmeti in pojmi, ki so jih označevale. V p ra
slovanski dobi so prevzete iz nekih orientskih jezikov
in iz gotščine (bukve, hlev, hleb, holm, deska, cerkev,
cesar itd.). V novi domovini se je število tujih besed
silno pomnožilo z germanskimi, romanskimi, grškimi
idr. Prevzem tu jih izrazov so povzročili tile momenti:
sprejem krščanstva, sprejem novih pojmov in predme
tov, sožitje z novimi sosedi Germani in Romani v ob
močju zapadne latinske kulture in gospodarska u re
ditev fevdalstva. Tako imamo izposojenke g e r m a n
s k e : barva, hiša, luknja, šipa, škoda, c ilj; r o m a n
s k e : denar, križ, peljati, manjkati, fužina, b a jta ;
m a d ž a r s k e : betežen, gazda, lopov, tolovaj, p aj
daš ; t u r š k e : klobuk, top, tovor, žep, beležiti, tol
mač ; iz r a z n i h o r i e n t a l s k i h jezikov: sobota,
barka, gumi, fazan, kostanj, češnja, češplja, lilija, lev,
pergament, olje, osel, puška, hruška, gips itd.
Stare in zgodaj prevzete besede so se sčasoma po
polnoma udomačile, postale narodna last in jih ne ču
timo več za tu je ; imenujemo jih i z p o s o j e n k e .
