vrenja
imamo v besedah:
vreti, vrelec, vir, izvirati
,
izvor.
Kadar voda v loncu vre = kipi, je vroča; tako
dobi vroč pomen gorak, ki se prenese na predmete v
podobnem stan ju kot
vroča
voda: dan je
vroč, vroče
mi je,
vročina
vlada itd. V
vroči
vodi lahko kuhamo
(zavrelica
, železo
variti)
ali parimo
(obara, obariti iz
ob-variti). Preneseno je tudi: po deželi vre, ljudje vro
iz cerkve.
Prvotni pomen se je ohranil le pri majhnem šte
vilu besed; velika večina je dobila sedanji pomen po
prenosu ali zamenjavi; zato je naš jezik kakor ogro
men slovar samih obledelih metafor in metonimij.
Ako določimo posameznim korensko sorodnim be
sedam vse prenesene in zamenjane pomene, dobimo
prvotni pomen in prvotno obliko predmeta. Tako spo
znamo, kaj naše besede prav za prav izražajo. Pojasni
se nam, po katerih znamenjih in značilnostih je ime
noval človek kako žival, rastlino, sebe, svojo okolico
te r sploh vse pojave tvarnega in duhovnega življenja.
Tako so dobile živali in rastline svoja imena po
g l a s u
(petelin
po
petju, kukavica
po klicu
ku -ku ),
po b a r v i
(žolna
po
žolt
,
sliva
po
sliv =
višnjev), po
k r a j u prebivanja
(zmija
po
zem lji),
po č a s u sko-
ten ja
(jarec
po
jar =
pomladni) in po raznih d r u
g i h p o s e b n o s t i h
(molj
po
meljem, pozoj
in
zajec
po
zijati, vol
od vel-ik,
trepetljika
od
trepetati,
osat
od
oster, grlo
sorodno z
žreti, koleno
s
kolo
itd.).
Besede kažejo predmete v njihovi prvotnejši obliki;
iz njih se razodeva starejše stanje narodne kulture.
Za
plug
so rabili
okleščeno drevo,
od tod je ime
drevo
ostalo; medeni
korec
in betonirano
korito
kažeta na
drevesno
koro,
skorjo;
čevelj
na
črevo; krščenica
na
krščeno
sužnjo;
postelja
na
steljo,
ki je bila borno le
žišče;
temnica
na
temen
prostor;
veža
na shrambo za
vozove
, kolnico;
plot
na
plesti;
kovinsko
pero
na
gosje pero; svinčnik
na
svinec; peč
je od sonca se
g reta
peč —
skala itd.
