len. Imenujemo jih tudi govorniška (retorična) vpra
šanja. N. pr.: Je li Savel tudi med preroki? Ali ti
nisem že enkrat dal?
d) S u m n a (suspikativna) vprašanja izražajo
sum, da dobimo na vprašanje pozitiven odgovor; stoje
le v nikalni obliki: Ali se ne motiš? Ali se nisi pre
naglil?
Po z u n a n j i o b l i k i ločimo dve v rsti vp ra šan j:
a) N e o d v i s n o (direktno) vprašanje ima obliko
premega govora: Ali si napisal nalogo? Zakaj si
prišel?
b) O d v i s n o (indirektno) vprašanje stoji za gla
goli govorjenja, mišljenja in iskanja (verba dicendi,
sentiendi in stud end i): Povej mi, ali še živi stari
Grivar? Veš, kaj je dolgih tisoč let? Vprašala je, ali
je že prišel oče domov?
Po n o t r a n j i o b l i k i poznamo troje v rst vpra
šanj:
a) V e z n i š k o (konjunkcionalno) se pričenja z
vprašalnim veznikom (ali, li, če, ako), ki se lahko
tudi izpusti: Ali misliš kaj na mater? Povej, če pojdeš
z nami. Si oženjen? Me ne poznaš več, Tone?
b) L o č n o (disjunktivno) je sestavljeno iz dveh
ali več vprašalnih stavkov, v katerih se dopuščajo
razne možnosti: Kdo je gospodar v hiši, mož ali žena?
Ne vem, ali bi se tvojemu početju smejal ali bi se je
zil? Ali je prišla?
c) Z a i m e n s k o (pronominalno) se začenja z
vprašalnim veznikom in označuje posplošenje vezni-
ških ali ločnih vprašanj: Kdo je trk a l? Čigav je ta
klobuk? Do kdaj naj spim? Povej, s kakšno pravico
me preganjaš?
Po s m i s l u morejo biti stavki trdilni ali n ikaln i:
a) T r d i l n i (afirmativni) zatrjuje, da nekaj je:
Oče je doma. Ali imaš denar? Vozi desno!
Slovnica slov. knjiž. jezika 6
81
