V.
S K L A D N J A
DELITEV STAVKA PO VSEBINI
V živem govoru niso besede ločene, kakor smo jih
v prejšnjih poglavjih spoznavali po obliki in glasovih,
ampak so povezane med seboj v določeno razmerje in
tvorijo neločljive miselne celote. Najmanjša govorna
enota, ki izraža misel, je stavek. Po v s e b i n i delimo
stavke v štiri vrste:
1. D o p o v e d n i (diktivni) nekaj naznanjajo ali
dopovedujejo: Zdravje je največje bogastvo. Ko je bil
razgovor končan, je prišel mojster in povedal, da je v
šoli počila vodovodna cev.
2. V e l e l n i (imperativni) izražajo neko zapoved
ali prepoved: Zapirajte v rata! Ne kradi! Bog nam ve
leva, da naj spoštujemo očeta in mater.
3. Ž e l e l n i (optativni) izražajo kako željo ali
prošnjo: Naj ti bo sreča mila! Živela naša vojska!
4. V p r a š a l n i (interogativni) vprašujejo po ne
čem neznanem in jih delimo v štiri vrste, izmed ka
terih se vsako vprašanje izreka s posebnim stavčnim
naglasom.
a) P o i z v e d n a (informativna) vprašanja slu
žijo za poizvedovanje po neznani osebi ali stvari: Ali
imaš očeta? Kam naj denem? Poglej, ali še dežuje.
b) D v o m n a (deliberativna) vprašanja izražajo,
kako vprašalec preudarja, kaj naj sto ri v danem pri
meru: Kaj naj vam rečem? Ali naj vas pohvalim? P re
mišlja, kaj da naj stori. Gledajo, kako bi ga ujeli.
c) Z a č u d n a (admirativna) vprašanja kažejo,
da se vprašalec čudi onemu, za kar vprašuje. Odgovor
je naprej znan; če je vprašanje trdilno, bo odgovor
nikalen; če pa je vprašanje nikalno, bo odgovor trd i
