K adar rabi za osebkovo besedo določni števnik od 5 dalje ali
števniški prislov, stoji povedek v ednini srednjega spola.
c)
Mati,
kruha mi
pošljite
ajdov hleb!
Oče,
od medu mi
dajte
sat prelep! Kaj pa
delate, oče
?
So gospod Urban
doma?
Mati so
mi
spekli
pogačo za na pot.
Vi, tovariš Marko, pridite
k telefonu!
Tova
rišica učiteljica, ko boste končali pouk, se oglasite,
prosim, v pisarni!
Kadar govorimo z osebami, ki jih posebno spoštujemo ali ki z
njim i nismo domači, jih v i k a m o , to je, stavimo povedek v 2. os.
množine moškega spola. V prejšnjih časih pa so preprosti ljudje
take osebe celo o n i k a l i .
Pomni.
Napačno je: Kaj
ste
reke! (rekla)? namesto: Kaj
ste
rekli?
— Onikanje namesto vikanja (npr. Gospod, ali
so oni
izgubili to knjigo?)
se v knjigi sem ter tja uporablja za označevanje preprostih starih ljudi.
č)
Gospoda se spogledajo,
sm rt mu
prizanesejo. Družina so šli
lačni od mize.
Deca se
v šoli pridno
učijo
.
Hiti
naproti mu
družina
.
Gosposka
reveža kaj rada
pozabi.
Vsa trška
gospoda je prišla iz
čitalnice.
Kadar je osebkova beseda skupno ime, stoji povedek lahko
v množini moškega ali pa tudi v ednini ženskega spola; danes p re
vladuje druga raba.
Pomni.
Raba je znana samo še narodni pesmi in ljudski govorici.
— Spol povednega deležnika se ravna po spolu osebkove besede, ne pa
po spolu povednega določila, npr.
Oče je bil
(ne: bila) zlata duša. Njeno
srce je bilo
(ne:
bila)
zlata posoda.
Ančka je bila (ne: bilo
)
pridno dekle.
— Spol povednega deležnika se pri samostalnikih, ki se rabijo samo
v množini, ravna po spolu osebkove besede:
Vrata so bila razbita. Grablje
so bile polomljene.
Povedek se pa more ravnati tudi po poved, določilu:
Tlak niso
navadna
tla.
2.
Povedek z več osebkovimi besedami:
a)
Groza
in
strah prevzame
vso vas.
Žalost
in
hrepenenje je bilo
razlito
po velem materinem licu. Sam
pisatelj
in
poet bi se
ne
učil
?
Naš
kmet,
naš
delavec
, naš
rokodelec
in
obrtnik,
naš
žebljar
iz
Krope,
rudar
iz Id rije in Trbovelj nam
je ustvaril
obilen jezikovni
zaklad in ga še danes razumno
upravlja
in
množi
.
V gornjih stavkih imamo po dve osebkovi besedi, a dvojice teh
osebkovih besed
(groza in strah, žalost in hrepenenje, pisatelj in
poet)
so nekako pomensko sorodne, imamo jih za eno celoto; prav
zaprav lahko rečemo, da nam je pred očmi samo tista, ki je bliže
310
