13. Za- pomeni v glagolskih sestavljenkah začetek, ustavitev,
napačno smer, izgubo ali konec:
zalajati, zajokati
; —
zavirati, za
držati
; —
zaiti, zapeljati
; —
zaigrati, zapiti
denar; —
zaceliti, zabiti
.
Imenske sestave so iz predložnih zvez:
zagorski, zaušnica
,
zasebnik
,
zalesje.
14. Predpone
med-, nad-, pod-, pred-.
Dobre so sestavljenke iz
predložnih zvez:
medpoten
,
medvojen, medšolski
; —
nadmorski
,
nadstrešek
; —
podgorski, podoknica, podočje
; —
predpusten, pred
mestje, predpražnik.
Dobre so tudi nekatere iz glagolov:
nadlegovati,
nadzidati, podkovati, podpirati, podtakniti, predstaviti, predvideti.
Pomni
1.
Sestavljenke z med- so dobre, kadar zaznamuje vmesni
prostor ali čas, ne pa posamezne vmesne stvari:
medgorje
je prostor
med dvema gorama, ne pa vmesno pogorje;
m edvladje
je čas med dvema
vladama, vmesni vladi pa ne moremo reči medvlada.
2. Po tujih zgledih je izražanje višje stopnje: nadgozdar, nad-
inženir, nadpoveljnik, zato rajši uporabljamo domači opis: višji gozdar,
prvi inženir, vrhovni poveljnik.
3. Prav tako so po tujem zgledu in to kažejo že na zunaj
z dvojnim poudarkom: podčastnik, pododbor, podžupan, podpolkovnik,
podkralj, podkomisar. Nekatere od njih so se docela udomačile in jih ne
preganjamo-; kadar moremo, jih opišemo: nižji koTnisar, županov na
mestnik.
4. Isto velja za takšne sestavljenke s
pred-:
predstraža, pred
pogoj, preddelavec, predpražnik, predpravice; lepo po slovensko pravimo:
prednja straža, prvi pogoj, prvi delavec, navečer, posebne pravice.
Vendar se jih je dosti že uveljavilo: preddvor, predigra, predprodaja,
predtekma, predsednik (pred sto leti so še pisali prvosednik).
15.
Proti-.
Možne in pravilne so sestavljenke, kakor je
proti-
leten
v pomenu pomladanski; napačne tudi niso
protidržaven,
protinaroden, protituberkulozen, protidemokratičen.
Slabe so take,
ki imajo v drugem delu samostalnik:
protikralj, protidokaz, proti
strup, protiutež.
Č e le moremo, jih opišemo:
nasprotni strup.
Nepredložne predpone. — 1.
Pa-
pomeni nekaj poznejšega,
nepravega, slabšega:
patoka, paberek, paglavec, panoga;
knjižne
besede spoznamo po tem, da imajo po dva poudarka:
pak rog,
pakristal.
2.
Pra-
kaže davno preteklost, prvotnost; lahko se stopnjuje
v
prapra-.
Pripono rabimo po zgledu drugih slovanskih jezikov, od
tod dva poudarka:
pračlov e k
,
pradaven, pragozd, prajezik, prašila,
prastar, pravnuk, praprastarši.
V slovenski starini se rabi namesto
tega predpona
pre: prebaba, preded.
300
