Medmet (interjekcija)
1.
»Ajs!«
je zakričal otrok in odmaknil prst od kropa. »
Hohoj!«
je klical pastir v sosednji breg. Po vasi gori
pok, pok, pok
je od
podkva bobnelo. Iz nadvratnih lin zvonček zapoje: cin, cin, cin.
A lo, alo!
Le brž odpri!
Hov, hov, hov,
ju tri pojdem spet na lov.
Z ležeče tiskanimi izrazi skuša jezik neposredno posneti naravne
glasove vzklikov, krikov, šumov, živalskih glasov itd. Taki izrazi
niso pravi stavčni členi, marveč so nametani med stavek kot po
nazorilo v živi pripovedi. Zato jih imenujemo medmete. V tem
pogledu so podobni zvalniku in samostojnim miselnim prislovom;
meja med enim in drugim je pogosto dosti nedoločna.
2. a)
»A-a-a-a-h,«
je zajecljal Planjavec, ko je padel v ogenj.
»Uh-uh-uh!«
je tulil bolnik.
»Hm!«
je začel ugovarjati gospodar.
»Mhm,«
je prikimal sosed, da se ni prav vedelo, ali p ritrju je ali
ugovarja. »
Juhuhu !«
se je oglasil vrisk nekod od vrha.
Z ležeče tiskanimi izrazi posnemamo neposredne k rike in
vzklike, ki sodijo v jezik šele zavestno posneti z jezikovnimi sred
stvi oblikovanih glasov ali črk. Kljub temu pa ostajajo taki izrazi
posebnost, kakor nam kaže zapis prvega
a-a-a-a-h,
s čimer naj bi
bil posnet resnični vtis neoblikovanega krika. P rav zaradi tega
imajo medmeti dosti nestalno in mnogovrstno podobo. P isava ne
more posneti različnih
ah,
ki utegnejo izražati veselje ali žalost,
začudenje ali nejevoljo itd., k ar v govoru lahko pove višina in barva
glasu, poudarek in melodija. V takih medmetih včasih celo sreču
jemo glasove, ki jih jezik sicer ne pozna; tako npr.
m hm
izgovar
jamo skoz in skozi z ustno zaporo, tudi glas h; le-ta tukaj ni mehko
nebni pripornik, marveč nezveneči nosnik m; močan curek sape
gre skozi nos in povzroča rahel šum te r premolk med dvema zve
nečima nosnikoma m. — P ri zadrževanju bolečine vsesamo zrak
skozi p rip rte ustnice ali zobe, da se pri tem sliši šum, ki ga v pisavi
posnamemo s podaljšanjem glasu f ali s
(uf f f , asss).
Takih izrazov
je brez števila, saj jih lahko zmeraj znova oblikujemo. V knjigi
največkrat srečujemo:
a, ah, ha, aha, haha, o, oh, ho, hoj, oj, joj,
ojoj, jojmene, hej, hu, uh, hm, mhm, jej, ajs, avbe, ovbe, av.
b)
Pst!
otrok spi. In udri, udri,
klop, klop, klop
naprej leteli so
v kolop. Iz bližnjega gozda se je trik ra t zapored oglasilo
pok pok
pok,
nato se je nenadoma razleglo po vasi
ura, ura, ura
in vsa vas
je bila preplavljena od vojaštva.
Huš !
je zletela sova mimo okna.
Rega, rega,
vedno hujša je zadrega.
Kakor človeške klice in krike poskuša jezik glasovno posneti
tudi različne šume, ropote, poke v naravi, glasove živali itd. Tako
303
