tista beseda v stavku, ki nam o k o m (o č e m) k a j pove, ji p ra
vimo p o v e d e k ali predikat.
Povedek ali predikat je najvažnejši stavčni člen. Brez povedka
ni popolnega stavka, pač pa je povedek že sam zase lahko popoln
stavek.
2. a)
Učenec piše.
—
Km et orje.
—
Sova skovika.
b)
Drevo gnije.
—
Seno se suši.
—
Večerja se kuha.
Ti primeri nam pod a) povedo, da kdo kaj dela, pod b), da se
s kom ali s čim kaj godi. Povedek torej označuje d e j a n j e ali
d o g a j a n j e .
Povedek ali predikat pove, kaj kdo dela ali kaj z njim j e. Izra
žamo ga z določno glagolsko obliko (verbum finitum).
Po povedku vprašujemo: kaj se v stavku pripoveduje?
Stavek z enim povedkom se imenuje prosti stavek.
Povedno določilo.« — a) K ruh
je okusen.
Dekleta
so vesela.
Nož
je moj.
Oče
je kovač.
Brat
je postal zdravnik.
Sirota
je ostala
sama.
Novo zdravilo
se imenuje penicilin. Zdiš se
mi
dober.
Videti
je bil zdrav. Kaže se prijaznega. Izkazal se je pravičnega.
Anka
ni
prva.
Mi
smo štirje.
To
je prvič.
Naloga
je prav.
Dežnik
je zanič.
Velja za učenega. Uči se za krojača.
b) Gostje
so bili dobre volje.
Mož
je nagle jeze.
Mati
je bila
dobrih rok.
Oče
je bil izvoljen za predsednika.
Vaščani
so imeli
Matija
za tepca.
Mati
je v rodu s
pesnikom.
Pomen teh stavkov ni, da kdo (kaj) je, marveč da je okusen,
vesel, moj itd. V teh stavkih torej glagol ne pove dovolj, marveč
mu vsebino določajo, dopolnjujejo druge besede (pridevniki, samo
stalniki, svojilni zaimki, števniki, prislovi). Ta določila so v ime
novalniku, rodilniku, tožilniku ali v sklonih s predlogi.
Nekateri glagoli z nepopolnim pomenom, npr.
biti, postati,
ostati, imenovati se, zdeti se, izvoliti za, imeti za
imajo navadno
pri sebi določilo; imenujemo ga povedno določilo. Seveda imajo
taki glagoli v določenih zvezah tudi popoln glagolski pomen, npr.:
Kar j e, j e. Ostani, kjer si.
Povedno določilo je beseda, ki pomensko nepopolnemu glagolu
določa pomen. P ri glagolih z nepopolnim pomenom sta šele glagol
in povedno določilo skupaj pravi povedek.
20*
307
