V slovnici govorilno o stavku le, če ločimo:
p o v e d e k , ki o kom (čem) kaj pove,
o s e b e k , ki kaže, o kom (ali o čem) se kaj pove.
Povedek in osebek sta temelj, na katerem sloni stavek.
Kaj je stavek.
1 2
3
4
a)
Dober
—
ljubiti
—
otrok
—
starši
1 2
3
4
b) Dober
otrok starše ljubi.
1 4
2
3
c)
Dobri starši otroke ljubijo.
Pod a) ima vsaka beseda zase svoj pomen, v tej skupini pa nič
ne povedo. Taka besedna skupina nič ne pomeni in n i stavek.
Pod b) pa so besede tako razvrščene, da iz njih spoznamo
miselno zvezo. Taka besedna skupina ima pomen in je stavek.
Besede pa v stavku niso v poljubnih oblikah, marveč s svojimi obli
kami izražajo miselno zvezo. Tudi vrstni red besed je pod b) d ru
gačen kakor pod a).
Pod c) je besedni red zopet drugačen kakor pod b); tudi oblike
so se besedam spremenile. Tukaj gre za novo misel, ki je različna
od misli v stavku: Dober otrok starše ljubi.
Stavek je z eno ali več besedami izražena misel. S spremenjenim
besednim redom in oblikami v stavku se spremeni tudi pomen.
Prosti stavek
Povedek
Povedek. — 1.
Pišemo.
Vsi
pišemo. Vsi pišemo naloge. Vsi
pišemo domače naloge. Vsi pišemo domače naloge redno. Vsi pišemo
domače naloge redno doma.
V vseh gornjih primerih ugotavljamo, da nekdo piše. Tudi
glagol »pišemo« sam zase določa osebo, čeprav s posebno besedo
ni izražena. V gornjih prim erih je tista beseda, ki nam o kom kaj
pove, glagol » p i š e mo « . Če ga izpustimo, prim eri izgube smisel.
Glagol »pišemo« ima določno obliko (verbum finitum). Ker je to
306
