V prvem zgledu imamo dva samostojna stavka, ki vsak izraža
samostojno misel. Ista dva stavka imamo v drugem zgledu zložena
v neko celoto; oba sta ohranila prvotno obliko, ločena pa sta med
seboj z vejico. V tretjem zgledu imamo ista dva stavka v nespre
menjeni obliki, a zvezana med seboj z veznikom in. V vseh prvih
treh zgledih so ohranili stavki samostojen pomen in so torej
g l a v n i s t a v k i . V četrtem zgledu prvi stavek sploh ne more
stati sam zase, drugi sicer lahko, vendar pa je nekako nepopoln
brez smiselnega dopolnila od prvega stavka.
Samostojni stavek imenujemo g l a v n i s t a v e k , nesamo
stojni stavek pa, ki samostojnega smiselno dopolnjuje, o d v i s n i
s t a v e k .
P riredje — podredje.
1. Lepo vreme je. Na sprehod pojdem.
2. Lepo vreme je, na sprehod pojdem.
3. Lepo vreme je. Zato pojdem na sprehod.
4. Lepo vreme je, zato pojdem na sprehod.
5. Pojdem na sprehod, ker je lepo vreme.
6. Ker je lepo vreme, pojdem na sprehod.
Ti stavki nam v vseh šestih zgledih povedo v jed ru isto misel,
a vendar nekoliko drugače. V prvem zgledu nimata ugotovitev,
da je lepo vreme, in odločitev, da pojdem na sprehod, še nobene
prave zveze. Zato sta tud i izraženi vsaka v svojem zaključenem
stavku; ugotovitev ima svoje stavčno valovanje, odločitev tud i svoje.
— V drugem zgledu sta si ugotovitev in odločitev neposredno
blizu, tako da iz ugotovitve že sledi tudi odločitev; zato ugotovitve
ne končujem z zaključnim stavčnim valovanjem, marveč glas celo
malo povzdignem, napravim med obema stavkoma krajši presledek
kakor v prvem zgledu in nadaljujem z odločitvijo. Tako sem v go
voru časovno in glasovno povezal ta dva stavka v ožjo enoto, a
stavka sta ostala še zmeraj samostojna, drug drugemu enaka, na
isti stopnji, v isti vrsti in redu, drug pri drugem ali, kakor pravimo,
drug drugemu p r i r e j e n a .
V 4. zgledu sem oba stavka povezal s posebnim veznikom
zato
in s tem še bolj poudaril, z besedo izrazil, da je odločitev
nasledek ugotovitve. Izgovarjam pa oba stavka prav tako kakor
v 2. zgledu. Tudi tu bi odločitev lahko popolnoma ločil od ugo
tovitve in bi šele čez daljši čas sklenil: Zato pojdem na sprehod (3).
Tudi ta dva stavka nista še nikakor tako odvisna drug od drugega,
319
