Po ležeče tiskanih besedah pod
a
se vprašujemo s
kako?,
a te
besede in besedne skupine izražajo p r a v i n a č in v stavku.
Po ležeče tiskanih prislovnih določilih načina pod
b
se vpra
šujemo:
koliko? koliko merim?
Pod
c
se srčna kri
primerja
semenu, oljkovo drevo pa travna
temu otoku.
Taki načinovni prislovi izražajo torej pod
b količino, mero,
pod
c primero.
Po ležeče tiskanih besedah pod
č
se vprašujemo s
kako?,
a te
besede ne izražajo pravega načina kakor pod
a,
marveč p o s le
d ic o , u č in e k , iz id dejanja v stavku; n. pr.
Najedel se je tako,
da je bil sit
itd.
Po ležeče tiskanih besedah pod
d
se vprašujemo:
kljub čemu?
vzlic čemu?
Beda, mraz in lakota Janeza ovirajo pri učenju, mu
nasprotujejo, vendarle pa mu učenje d o p u š č a jo . Taka prislov
na določila načina izražajo d o p u s tite v dejanja v stavku.
Ležeče tiskana prislovna določila načina pod
e
nam izražajo
pogo j dejanja. Po njih se vprašujemo:
kako? skaterim
ali
s kakš
nim pogojem?
Prislovno določilo načina nam lahko izraža: a) pravi način in
sredstvo; b) količino, mero; c) primero; č) učinek, izid, posledico;
d) dopustitev; e) pogoj dejanja v stavku.
Pomni.
V slovenščini ni dobra takale brezpredložna raba prislovnega določila
načina po romanskem vzoru:
Oko
v
oko mi gledi! Hodila sta roko v roki. Par za
parom so stopali na plesišče. Bojevali smo se ramo ob rami. Umikal se je korak za ko
rakom.
Ti primeri se glase pravilno s predlogom ali s prostim prislovom:
iz oči v oči
,
z roko v roki
,
šparoma
,
z ramo ob rami
ali
složno
,
korakoma.
Prislovno določilo vzroka.
— a) Janez je vzdržal
zaradi ma
tere. Zavoljo črke
jed ne trpi nič škode. Lina je
od bolečine
zajokala.
Jurko je sedel za mizo in
od dolgega časa
zehal.
b) Oče se je
po opravku
napotil v mesto. Sosedu je prišla v
nesreči vsa vas
pomagat.
Žalosten je odšel Veren v tujino
za kruhom.
Ležeče tiskane besede so prislovna določila vzroka. Zanje nam
rabijo vzročni prislovi, imena v zvezi z vzročnimi prislovi in pred
logi pa tudi namenilnik.
294
