4. Lepo vreme je, zato pojdem na sprehod.
5. Pojdem na sprehod, ker je lepo vreme.
6. Ker je lepo vreme, pojdem na sprehod.
Ti stavki nam v vseh šestih zgledih povedo v jedru isto misel,
a vendar nekoliko drugače. V prvem zgledu nimata ugotovitev,
da je lepo vreme, in odločitev, da pojdem na sprehod, še nobene
prave zveze. Zato sta tudi izraženi vsaka v svojem zaključenem
stavku; ugotovitev ima svoje stavčno valovanje, odločitev tudi
svoje. — V drugem zgledu sta si ugotovitev in odločitev neposredno
blizu, tako da iz ugotovitve že sledi tudi odločitev; zato ugotovitve
ne končujem z zaključnim stavčnim valovanjem, marveč glas celo
malo povzdignem, napravim med obema stavkoma krajši presledek
kakor v prvem zgledu in nadaljujem z odločitvijo. Tako sem v govoru
časovno in glasovno povezal ta dva stavka v ožjo enoto, a stavka
sta ostala še zmeraj samostojna, drug drugemu enaka, na isti
stopnji, v isti vrsti in redu, drug pri drugem ali, kakor pravimo,
drug drugemu p r ire je n a .
V 4. zgledu sem oba stavka povezal s posebnim veznikom
zato
in s tem še bolj poudaril, z besedo izrazil, da je odločitev
nasledek ugotovitve. Izgovarjam pa oba stavka prav tako kakor
v 2. zgledu. Tudi tu bi odločitev lahko popolnoma ločil od ugo
tovitve in bi šele čez daljši čas sklenil: Zato pa pojdem na sprehod (3).
Tudi ta dva stavka nista še nikakor tako odvisna drug od drugega,
da bi stavek z veznikom ne imel pravega smisla brez prvega. Zato
tudi taki zvezi pravimo, da je priredna. Če povezujemo med seboj
istovrstne stavke, pravimo, da so priredni, taki zvezi pa p r ire d je .
Drugače pa je v 5. in 6. zgledu. Veznik k e r povezuje svoj
stavek tako tesno z nasledkom, da stavek brez tega izgubi svoj
smisel in svojo upravičenost. Zato pravimo, da so stavki s takimi
vezniki od drugih odv isn i, da so jim p o d re je n i. Odvisni pa
so lahko od stavkov, ki morejo stati sami zase, to so g la v n i
s tav k i, ali pa od drugih odvisnih stavkov. Zvezi glavnih stavkov
in odvisnikov pravimo p o d red je .
Podredje in priredje imamo v tem primeru: grmelo je, da se
je zemlja tresla, in se bliskalo, da je bilo svetlo kakor podnevi. —
298
