Nekateri glagoli z nepopolnim pomenom, n. pr.
biti, postati,
ostati, imenovati se, zdeti se, izvoliti za, imeti za
imajo navadno
pri sebi določilo; imenujemo ga povedno določilo. Seveda imajo
taki glagoli v določenih zvezah tudi popoln glagolski pomen, n. p r.:
Kar j e, j e. Ostani, kjer si.
Povedno določilo je beseda, ki pomensko nepopolnemu gla
golu določa pomen. Pri glagolih z nepopolnim pomenom sta šele
glagol in povedno določilo skupaj pravi povedek.
Osebek
Kaj je. — 1.
Pišem. Piši! Pišite!
—
Učenec piše.
—
Učenci,
učitelj in uradniki pišejo.
Če pravim »pišem«, vem, da sem to ja z . »Piši!« pravim te b i,
»Pišite!« pa vam. — Nosilec dejanja je znan. Pri povedku v 3. osebi
navadno stoji beseda, ki pove, kdo je tista oseba ali stvar, ki to
dela ali ki se z njo to in to dogaja.
Osebek ali subjekt je oseba ali stvar, o kateri nam povedek
pove, da nekaj dela ali da z njo nekaj j e. Je torej nosilec dejanja
ali dogajanja. Izražen je z osebkovo besedo ali pa ga nam kaže
glagolska oblika (1. in 2. os.) ali pomenska zveza.
Po osebku sprašujemo: kdo ali kaj?
Prosti stavek ima lahko tudi več osebkovih besed.
2. a)
Mati
kuha kosilo.
Pridni
najde povsod dosti kruha.
Ta
z drevesa hruške stresa.
Vsi
smo doma.
Eden
izmed vas je to naredil.
Danes
ni jutri.
Govoriti
je srebro,
molčati
pa zlato.
Bob ob steno
metati
je nehvaležno in dolgočasno delo.
Osebkova beseda je samostalnik ali kakšna druga samostalniško
rabljena beseda (pridevnik, zaimek, nedoločnik, prislov itd.).
b)
En
drži ga
je boljši ko dva
lovi ga.
—
Ne kradi!
velja za vs
ljudi.
—
Muha, daj kruha!
stoji na starih uljnjakih.
Za osebkovo besedo lahko rabi tudi stavek.
3. a)
Deževalo je.
—
Grmi.
—
Rahlo naletava.
—
Bliska se.
Povedki, ki izražajo naravne pojave, nimajo osebkove besede.
285
