5.
So-
pomeni skupnost ali podobnost:
sošolec, sovražnik, so
sed;
—
somrak, sopraznik, sodra
(iz
grad
= toča). V knjižnih
besedah nahajamo navadno dva poudarka:
someščan, sotrpin.
6
. Predpona
u-
pomeni a) odmikanje, odstranitev, manjšanje:
uiti, upasti, ubežati, usušitise;
b) dovršitev dejanja:
učakati, ugledati,
ustrašiti.
Pomni. Loči dobro
ubijem lonec
:
vbijem v glavo;
solze
se udero
po licu: Turek
je
vdrl
v deželo; dež
se ulije
:
vliti
v sod.
7. Predpona
vz-
pomeni gibanje navzgor ali začetek dejanja:
vzdigniti, vzhajati;
—
vzljubiti, vzcvesti.
V domačih besedah se je
navadno obrusila:
zrasti, zbuditi, zglavje, spored,
v popolni obliki
pa rada ostane, če je knjižna beseda:
vzvišen, vzlet, vzporeden.
Veznik (konjunkcija)
Kaj je. — Odprta noč
in
dan so groba vrata,
ali
dneva ne pove
nobena pratika. Nikjer je stalne ni stvari,
a
prah noben se ne zgubi.
Samotno v kletki bom popeval,
dokler
ne poči to srce. Pač mnogo
ste mi vzeli,
ko
zlato vzeli ste prostost. Pojem in ukam veselo,
da
z gore v goro se glasi. O Vrba, srečna draga vas domača,
kjer
hiša
mojega stoji očeta! Minili sreče so in slave časi,
ker
vredna dela
niso jih budila.
Preden
greš v Oglej čez goro zeleno, se vpričo mene
odpovej zmotnjavi!
Komaj
to izgovori, poči strel. Partizani so
planili,
toda
sovražniku so videli le še pete.
Ležeče tiskane besede so vezniki; vežejo besede in stavke.
Besedni vezniki. — Poglavitni besedni vezniki so
in, pa, ali:
Nebo
in
zemlja sta se zagrnila v dim. Težki oblaki sipljejo dež
pa
sneg.
Danes
ali
jutri si za gotovo skočita v lase.
Za take veznike čutimo danes tudi
ne
—
ne, niti
—
niti, kakor,
kot:
Ne hčere ne sina po meni ne bo. Sablja je švignila
kakor
blisk.
Ter je
pravzaprav stavčni veznik; rabimo ga zlasti v naštevanju
kot zadnji veznik ali pa veže dva povedka, od katerih je drugi s
prvim v rahli namerni zvezi: Stopical je
in
se prestopal
in
pokašljeval
ter
si na vse načine prizadeval, da bi ga opazili. Zamahnil je z vso
278
