namenoma kot zanikane osebke, v takem primeru pa stoje v ro
dilniku:
Ni še konca . Celo uro že hodimo, pa ni ne kon ca ne
kra ja . O tem ni bilo govora. Ni časa za take stvari.
3. V p ra š a ln ic e . Poleg vprašalnih zaimkov in krajevnih, časov
nih, vzročnih, načinovnih in količinskih vprašalnih prislovov nam
rabijo še nekateri drugi izrazi za vpraševanje. Nekatere uporabljamo
kot samostojne vprašalnice:
Je to prav, a? To menda veste, k a - li?
Saj prideš, ka jn e (kajneda)? To je tvoje delo, je li? Včeraj ste bili
pri nas, j e l i t e?
Drugo uporabljamo v stavčni zvezi:
M a r se je še
gibala? A l i vi mislite drugače? J e li veš, da pojdem jutri z doma?
Vse nam označujejo vprašalno razmerje do izrečene misli. Seveda
niso nujno potrebne, ker vprašalni smisel stavka izražamo tudi s
posebnim besednim redom v stavku in še bolj z glasom, ki se proti
koncu stavka viša, namesto da bi padal.
4. Z v a ln ice . Sem štejemo take izraze, ki z njimi ogovarja
mo in pozivamo v razgovoru; zaradi tega imajo nekak značaj
velelniških in zvalniških okamenin. Čeprav nekateri izrazi nimajo
nobene zveze z glagolom, so, po vlogi podobni velelnikom, dobili
tudi ti dvojinsko in množinsko velelniško obrazilo
-ta
in
-te: na,
nata, nate! nu, nujta, nujte! j eli, j elita, j elitel no; bali, balita, balite!
( = pridi sem!);
le; lemoj
<
ljubi moj, lemojta, lemojte!
Take oblike
so nastale po vplivu nekaterih pravih glagolskih okamenin:
lej,
lejta, lejte!
<
glej, glejta, glejte! viš, vita, vite
<
vidiš, vidita,
vidite!
Iz
pojdi, pojdita, pojdite!
je v govoru nastala oblika
pej,
p ejta, pejte!
v pomenu začudenja ali odklanjanja. Tudi
daj, dajta,
dajte!
in
dej, dejta, dejte! beži, bežite!
so pogosto le še izraz poziva.
V tej obliki in rabi so taki izrazi enaki tudi medmetom, kamor
bi lahko prišteli večji del vseh miselnih prislovov.
Predlog (prepozicija)
Splošno
Kaj je. — Vračal sem se
z
lova in šel
po
vrtnem drevoredu. Bojuje
se najmlajši
med
junaki
za
vero staršev,
za
črte,
za
bogove
nad
oblaki. Svoji
k
svojim!
Pri
nas je bila z življenjem trda ko malokje.
Oče je vstal
izza
mize in me
skozi
naočnike nepremično gledal.
264
