a) besedo določno pokažejo:
prav, ravno, posebno, predvsem,
zlasti, nadvse
itd.;
b) besedo popolnjujejo v obsegu in stopnji:
čisto, prav, prav
zaprav, zelo, bolj, najbolj, vse, kar, celo, popolnoma, docela, povse,
po.vsem
itd .;
c) omejujejo obseg:
le, samo, vsaj, kvečjemu; skoraj, domala,
bliz, še, malodane, kmalu
itd .;
č) kažejo na čustveno osebno razmerje do česa, bodi da kažejo
na presenečenje, veselje, pridržek, samoumevnost, dopuščanje, na
sprotje itd .:
le, vendar, vendarle, pa, že, še, pač, saj, že še, tudi
ipd.
Mnogo teh izrazov srečujemo tudi v vlogi drugih prislovov,
zlasti med miselnimi jih je veliko, pa tudi v vlogi veznikov. Včasih
je pomen takim drobnim besedam le težko opredeliti, a vendar je
jezik za njih pravilno uporabo zelo občutljiv. Z navadno stavčno
analizo teh prislovov ne moremo zajeti v nobeno zgoraj naštetih
vrst. Za dobro razumevanje jezika, njegovih miselnih in čustvenih
odtenkov pa je poznanje teh izrazov pomembno; v živem ljudskem
jeziku jih je navadno zelo veliko in mu dajejo pravo voljnost in
gibčnost. Zato pazi na ta besedni drobiž in njegovo uporabo pri
dobrih pisateljih! Narečja dobivajo mnogo krajevne barve prav
od uporabe teh besed.
Miselni. —
Da,
tako je bilo. —
Ne,
tega nisem rekel. —
Mar
veš, da tečeš tik grobov? —
Na,
tu imaš!
Ležeče tiskani izrazi v gornjih stavkih izražajo miselno raz
merje do celotnega stavka. To razmerje je lahko pritrjevalno,
nikalno, vprašalno ali pa pozivalno; po tem tudi lahko ločimo:
1. pritrdilnice, 2. nikalnice, 3. vprašalnice in 4. zvalnice.
1.
P r itr d i ln ic e pritrjujejo izrečene misli. Vendar pa lahko pri
trdim misli z večjo ali manjšo vnemo, s pridržkom, z dvomom,
z ugovorom, z dopustitvijo in omejitvijo:
a)
da
je glavna pritrdilnica; razvila se je iz istega
da
kakor
veznik; rabi se le samostojno, medmetno; posebne miselne in
čustvene odtenke izražajo zloženke:
seveda, kajpada, resda, go
-
tovoda,
ki pa tudi brez
da
pritrjujejo:
seve, kajpa, res
,
gotovo,
prav
ipd.;
261
