b) z nekakim dopuščanjem in pridržkom pritrjujejo:
saj, že, še,
že že, že še, tudi
ipd.;
c) z ugovorom pritrjuje
pač;
po sklepanju pa:
torej, zatorej,
tedaj, tako
ipd.;
č) dvom pa izražajo ob izrečeni misli:
menda , morda, morebiti,
bliz, baje
( = menda),
bržkone, najbrž, bržda, bržčas, nemara
in še
več podobnih izrazov.
2
.
N ik a ln ic a je pravzaprav ena sama:
ne.
Vsi drugi nikalni
izrazi so sestavljeni z njo. Uporablja se samostojno — medmetno —
ali pa zanikuje posamezne besede v stavku:
Ne, to ni res. Ne oče
ne mati nista doma!
Kot samostojna nikalnica se uporablja tudi
nak.
V zvezi z
je
se je spojila nikalnica v stavčno nikalnico
ni.
Staro stavčno nikalnico
ni
srečujemo v nekaterih samostojnih ali
stavčnih prišlovnih sestavah:
a) krajevnih:
nikjer, nikoder, nikamor;
b) časovnih:
nikdar, nikoli;
c) načinovnih:
nikakor, nikar, nikarta, nikarte;
č) v nedoločnih zaimkih:
nihče, nikdo, nič.
Kadarkoli je v stavku katera teh nikalnic, je zanikan tudi po
vedek, le
nič
je včasih v prislovnih zvezah izgubil nikalni značaj.
Z nikalnico
ne
se spajajo v enoten pojem z negativnim po
menom zlasti pridevniki:
srečen
—
nesrečen, prijeten
—
neprijeten,
ljub
—
neljub
itd. Vendar v takih sestavah
ne
ni več stavčna, marveč
le besedna nikalnica, zato ni treba, da bi bil povedek zanikan:
ta človek j e nesrečen,
kar je pomensko blizu:
ta človek n i srečen.
Nikalnica
ne
se spaja s sedanjiškimi oblikami glagolov
sem,
imam
in
hočem: nisem, nimam
in
nočem
ali
nečem.
Bržkone
je prislov domnevanja, ugibanja in verjetnosti brez
nikalnega pomena.
R ab a . Kadar je v stavku zanikan povedek, mora stati odnosni
tožilniški predmet v rodilniku. Pri tem je treba paziti, kdaj se ni
kalnica res nanaša na povedek in ne na kako drugo besedo v stavku.
Zlasti pogosto se greši v tehle primerih:
262
