b) li nastopa kot samostojna vprašalnica:
Je li res? Veš li?
ali pa
kot navezek:
ka-li, ali, jeli
ipd.:
Jeli da je res?
c) si kot samostojni členek v nekaterih stalnih reklih:
lej si ga no
,
gorje si ga človeku
,
pojdi si kam, bog si ga vedi, kdor si bodi, kar si
bodi
,
kjer si bodi, kamor si bodi, koder si bodi, kakor si bodi
— ali
pa kot navezek:
bodisi, marsikaj, marsikdo
;
č) gaje v nekaterih stalnih reklih popolnoma izgubil svoj pomen:
gorje
ji ga
človeku, bog si ga vedi, bog ga vedi
ipd.; v nekaterih
zvezah je
ga
sicer slovniško še tožilniški predmet, a je tako popolno
ma nedoločen, da prehaja v vrsto členkov:
lomiti ga, poganjati ga,
dati ga
ipd. Podobno je tudi z jo v nekaterih
zvezah,
čeprav je tam
nadomeščeni samostalnik bolj v zavesti:
ubrati jo, ucvreti jo, uganiti
jo, polomiti jo
ipd.
2
. Še večkrat srečamo pri zaimkih in prislovih navezke:
a) -r ali -er daje oziralni značaj zaimkom in prislovom:
kdor, kar,
čigar, kjer, koder, kamor, dokler, kakor, kadar
; v sestavi se oziralni
pomen zgubi:
nikjer, nikamor, nikoder, nikdar, nikar, nikakor,
vsekakor
,
vsekdar, vendar
ipd.
Kamor
<
kamo-že, kakor
<
kako-že
.
b) -j dobivajo zaimki in prislovi, ne da bi zmeraj dajal kak po
menski značaj oblikam:
kaj, doslej, poslej, kdaj, tedaj, sedaj, zgodaj,
včeraj, zjutraj
,
nocoj, vekomaj, zmeraj, skoraj, zdavnaj, komaj,
precej
itd .;
c) -da je iz veznika postal v mnogo primerih sestavni del pri
slova, kakor je še zelo očiten v zvezah:
morda, seveda, brzda, resda,
skorajda, malodane, tolikodane, kajneda
itd .;
č) -ka-j se je kot členek navezal zlasti krajevnim prislovom:
tukaj, tamkaj, semkaj, tjakaj, venkaj;
v narečjih živi takih zvez še
mnogo več;
d) - ti:
kajti, anti
,
niti, kot
<
ko-ti, bašti, kakti
itd.
e) koli poudarja poljubnost oziralnega zaimka ali prislova:
kdor
koli, kar koli, kateri koli, kjer koli, kamor koli
,
koder koli
itd. ali
tudi skupaj:
kdorkoli, karkoli, kjerkoli
itd.
255
