jih je prišlo! Kaj bi ne bila žalostna?
( = kako, zakaj?)
Nosil se je kaj
imenitno!
( = zelo)
Za delo mu ni bilo kaj
,
kaj rad pa je poseda! po
družbah. (=
veliko, dosti, zelo)
Nič kaj tankovesten ni.
( = posebno)
Govorilje
,
da je bilo k aj .
(mera!)
Pa še kaj pridi! Kaj še! No
,
veš k aj
,
hvala lepa za tako čast! Kaj še Brut zaman kleči!
(= ali)
Kaj nisi to ti?
—
Ali je ta knjiga za k aj?
( = kaj vredna, kaj prida)
Ko bi bil on za
k aj človek
,
bi drugače delal. Pa še ti naredi
,
če si za k aj! Ali ima za
k aj vino? Ali ta mizar za k aj naredi?
—
Za k aj
se torej rabi celo pri
devno. V različnih pomenih
kaj
menja poudarek, včasih je dolg,
včasih kratek, včasih pa enklitičen; tudi za pravo mesto v stavku je
v različnih pomenih zelo občutljiv.
N ič je pomensko nikalnica h
kaj
:
ni + k aj
, tako se tudi sklanja
kot zaimek. Ločitev med zaimkom in prislovom je včasih zelo očitna,
včasih pa zelo negotova in je mogoča obojna razlaga. Zato tudi ve
liko omahovanje v sklanji, ker se kot zaimek sklanja, kot prislov
pa ne. Zaimek je le tedaj, kadar ga občutimo kot izrazit predmet
kakega glagola, n. p r.:
Česa se bojiš? N ič e sa r !
—
Ali se kaj bojiš?
Nič. Kaj si pa videl? N ič e sa r
,
prav n ič esar nisem videl.
—
Ali si
k a j videl? N ič.
Z
»nič«
ima odgovor v mislih predvsem zanikanje
sploh, to se pravi količino, ne pa določitve stvari, predmeta. V takih
primerih se
nič
veže z zanikanim glagolom kakor druge nikalnice.
Nič nima znancev
.
Nič rad ni delal. Za delo mu ni bilo nič. Nič ne bodi
žalostna! Nič več n eh odi k nam!
V vseh teh primerih
nič
samo zanika
in k nikalnemu povedku doda še mero. Ustreza nekako prislovni
uporabi
kaj.
Pomni 1. V tej obliki je
nič
razvil mnogo prislovnih izrazov:
Ljudi nič koliko ( =
zelo
veliko).
Na nič priti
,
na nič spraviti
, v
nič iti
= v izgubo iti,
vse je pod nič
,
vse gre pod
nič
,
prodati pod nič
ali v
nič.
V teh izrazih je
nič
število in meja med pozitivnim in
negativnim; zato čuti jezik v njem samostalnik in ga včasih tudi tako sklanja:
nič
,
niča
,
niču
,
pri niču
,
z ničem.
Vzporedno z
za kaj
se je razvil tudi
za nič
; prvotno je bil
res prava nikalnica in se je zato tudi vezal z zanikanim povedkom, kakor je še danes
v nekaterih zvezah v rabi:
to ni za nič
,
ta človek ni za nič
,
danes nisem za nič
— povsod
v pomenu:
za nobeno rabo.
Iz te zelo pogosto rabljene zveze pa je izraz dobil širši
pomen načinovnega prislova in izgubil pomen nikalnice; v tej zvezi se veže z ncza-
nikanim povedkom in ga zaradi prenesenega pomena pišemo skupaj:
zanič.
Uporablja
se pridevno in prislovno:
»Tvoj nož je zanič.« »Nož ni zanič
,
ti si zanič
,
ko rezati ne
251
