2. Iz samostalnikov pa so nastali pravi prislovi kot samostojne
besede, pri katerih se je pomenska in oblikovna zveza s prvotnim
samostalnikom bolj ali manj zabrisala
(včasih, zgodaj, zjutraj,
zdoma, domov, doma, zvečer).
Zaradi pogostne rabe in širokega
pomena se je čut za prvotni pomen in obliko izgubil in je nastala
oblikovna okamenina s samo prislovnim pomenom — samostojna
besedna vrsta.
Tako je n. pr. razumeti zvezi z
doma
in
zdoma.
V zvezi:
je šel
z doma
imata predlog in samostalnik vsak svoj pravi pomen in
rabo na vprašanje
kam?
Če pa na vprašanje
kje je?
odgovorim
zdoma je,
izgubi predlog svojo navadno rabo in pomen ter čutim
zdoma
kot en pojem, prevzet iz navadne rabe in postavljen v dru
gačno zvezo. Tako je nastal prislovni izraz, ki ga pišem skupaj, ker
predlog z nima več samostojnega pomena, čeprav se oblikovne
sestave še dobro zavedam.
V takih pomenskih prenosih je treba iskati vzrok, zakaj pisava
pri mnogo prislovnih izrazih omahuje med tem, kaj se piše skupaj,
kaj narazen; nekaterim je pred očmi predvsem oblikovna sestava,
drugim pomenska enotnost. Oblikovna sestava je ponekod zelo
očitna, drugod vidna, a se je ne zavedamo več, ponekod pa že tako
zabrisana, da jo komaj še odkrijemo. Zgodovinski razvoj jezikov
nam kaže, da je takih okamnin zmeraj več in da se zmeraj bolj
gubi stik s prvotno obliko in pomenom. Če rečem n. pr.
pozimi,
se prav dobro zavedam sestave, in vendar je nekaj drugega
pozimi
kakor
po zimi; pozimi se smučamo, po zimi pa ne.
Pri izrazih
doma,
domov
mi je pač še živa zveza s samostalnikom
dom,
toda nikakor
se ne zavedamo, da sta to nekdanja sklona tega samostalnika.
Pri
zgodaj
pa komaj že najdem prvotni pomen; ko sem izluščil
osnovo
god-,
mi bo pomen hitro jasen. Da je
nocoj
nastalo iz
noč-so-j
( = to noč), mi more razložiti samo etimološka preiskava.
Takih samostalniških okamnin je med prislovi zelo veliko in
to je pravi delež samostalnika pri prislovu, zakaj rednega obrazila,
s katerim bi samostalnik spreminjali v prislov, ni. Ohranjene so
nam oblike v vseh sklonih, s predlogi in brez njih. Največ je seveda
mestnikov in orodnikov. Brez predloga imamo n. pr. oblike:
časi,
244
