Vsi gornji pridevniki stoje v edninskem imenovalniku moškega
spola, in vendar je med njimi razlika: nekateri imajo obrazilo -i,
drugi ne. Ob pazljivejšem pregledu lahko ugotovimo, da obliko na
-i rabimo šele tedaj, ko smo osebo ali stvar že poprej spoznali.
Najprej se nam predstavi učenec, k ak š e n je:
priden
ali
len.
Spoznali
smo ga in, ko spet govorimo o njem, že vemo, k a te r i je: to je tisti
pridni (leni)
učenec.
Pridevnik ima nedoločno in določno obliko. Določno obliko
rabimo, kadar govorimo o kaki določeni, že znani osebi ali stvari.
Pomni. Kadar ti raba določne pridevniške oblike dela preglavice, si pomagaj
z narečjem! Ako v domači govorici praviš
»en« lenfant
, potem imaš opraviti z nedoločno
obliko; kadar pa bi rekel
»ta« len fant
, gre za določno obliko. Vendar
»en«
in
»ta«
v takšni rabi v knjižnem jeziku nista dovoljena.
Še en pripomoček: nedoločna oblika skoraj brez izjeme odgovarja na vprašanje
kak šen?, določna na vprašanje kateri?
2. Nenadoma se razmakne
megleni
zastor. Risal sem mu
bel
križ
na
črni
hrbet.
Silen
dim je bil obsenčil nebo. Na pragu je stal
mlad
in
postaven
fant.
Določna oblika ima posebno obrazilo samo v edninskem imeno
valniku (in tožilniku = imenovalniku) moškega spola.
Opomnja. V srbščini in hrvaščini imata nedoločna in določna oblika še deloma
ločeno sklanjatev:
dobar konj
,
dobra konja
,
dobru konju...; dobri konj
,
dobroga konja
,
dobromu konju.
3. Sonce je sijalo milo kakor sam
božji
blagoslov.
Neznanski
hrup je napolnil mesto. Bilje zavit v
mrtvaški
prt. Kdo je tvoj
bližnji
?
Pa se pomeriva, kateri bo
močnejšil
Jernej se je ozrl na
gospodarjev
vit.
Sosedov
hlev je zagorel s plamenom.
Sestrin
pogled je nemirno
begal. S slepimi očmi bi našel
materin
grob.
Pridevniki na
-ji, -nji, -ski, -ški,
dalje vsi neopisani primerniki
in presežniki imajo samo določno obliko, svojilni pridevniki na
-ov,
-ev, -in
pa samo nedoločno.
4. Ti si mi
pravi
tiček!
Obči
smeh mu je bil odgovor.
Pridevniki
pravi, obči, sleherni, rajni
imajo samo določno obliko.
118
