V preprosti govorici se mnogokrat tudi tujke spreminjajo
po domačih jezikovnih zakonih, n. pr.
doktor
1
.
Glede rabe tujk pomni: Rabiti smemo samo take izposojenke
in tujke, za katere nimamo dobrih slovenskih izrazov. „Meni se
sploh zdi,“ pravi s tritar, „da naši pisatelji, zlasti po časnikih
mnogo preradi, brez potrebe, rabijo tuje besede; tako ne vem,
zakaj bi rekli n. pr.,historično‘ mesto ,zgodovinsko‘. Ogibajmo se
kolikor moči tujk, ki pačijo, naj se vidijo še tako imenitne in
gosposke, vsak jezik, tudi slovenski.“
Preprosta etimologija.
§ 303. Preprost narod (včasih tudi izobraženo občinstvo)
si kako besedo po s voj e razlaga, pripisujoč ji kriv izvor ( pr e
pros ta e t imo l og i j a , Volksetymologie).
Nekatere besede, nastale po preprosti etimologiji, se rabijo
v ljudskem jeziku in pisavi; nekaj oblik pa živi le v pisavi, med
tem ko jih ljudstvo pravilno rabi.
Rožnik, rožni cvet,
junij, je n. pr. naslonjeno na roža; prvot-
nejša oblika je ržni , rženi cvet;,
svečan
naslanjamo na s v e č
ni co, ker smo pozabili, da je iz korena s e k, sek-ati in torej
prav: s ečan, kakor so pisali še starejši pisatelji;
velmož, vel
možje,
veljak (kakor da je beseda iz ve l - [velik] in mož); toda
beseda je iz ve l - in moči , morem, strsl. v e lmo ž a ) ; pravilno
pa je:
velmožni
(prid.); nam. prvotnega
zehati
se rabi tudi zde-
hat i , kar je naslonjeno na zdi hova t i ;
manjkati
(kakor da je
od manj-, toda beseda je italijanska izposojenka: ital. mancare).
s amo v pisavi se rabijo oblike:
mrtvoud
(prvi pisal Levstik),
kakor da je iz mrtvo+ ud, toda beseda je nastala iz mrtvud
(mrtv- + pripona ud);
bučela
(nam.bečela, kakor da je sorodno
z bučati). Napačno se piše smodka nam. pravilno
smotka
(ker
nima beseda nič zveze s smoditi!); napačno se piše sinaha nam.
pravilno
snaha
(ker se napačno naslanja na s in).
O rabi besed:
pravi pomen ter tropi in figure.
§ 304. Besede rabimo ali v pravem pomenu, t. j. kakor
se navadno rabijo, ali pa v pr ene s enem ali zamenj anem
1
V preprostem govoru:
dohtar
(prim. Prešernovo: dohtar, ti jezični do
htar . ..), „Otroški dohtaru (povest J. Kersnika).
