Znak glavnega stavka je slovniška nadrednost, znak odvis
nega stavka pa slovniška podrednost (po v s ebi ni je lahko na
robe, t. j. da je slovniško podrejeni stavek vsebinsko nadrejen).
Od glavnega stavka moremo vprašati po vseh drugih, njemu pod
rejenih stavkih, od odvisnika pa ne moremo vprašati po glavnem
stavku, n. pr.
Prijatelj mi je obljubil
(= glavni stavek; kaj je o b-
l jubi l ?) ,
da pride danes k meni
(= odvisni stavek, ki natančneje
določa misel glavnega stavka). —
Danes ne morem iti v šolo
(= glavni stavek; zakaj ne?),
ker sem bolan.
Delitev stavkov
p o
vsebini.
§ 313. Po vsebini, ki jo stavki (glavni ali odvisni) izražajo,
delimo stavke v štiri vrste: 1. v dopovedne, 2. vprašalne, 3. želelne,
4. velelne stavke (o velelnih stavkih glej § 257).
1. Dopovedni (diktivni) stavki.
Dopovedni stavki so oni, v katerih se kaj naznanja, izreka
ali dopoveduje, n. pr.
Zdravje je največje bogastvo.
—
Znano je, da
so nekatere tvarine, ki se, če dolgo leže na solncu, nazadnje tako
napijo in navzemo luči, da se potem še dolgo časa v temi svetijo.
2. Vprašalni (interogativni) stavki.
§ 314. Vprašalne stavke delimo po vsebini v tri vrste:
1.
Po i zv edna (informativna) vprašanja, ki služijo v
izvedovanje. Vprašavec ne ve, kakšen bo odgovor, t. j. ali bo
trdilen (pozitiven) ali nikalen (negativen). N. pr.
„Ali imaš očeta?“
(Pisatelj odgovarja na to vprašanje: Nimam ga več.)
„Pa koliko
bratov in sestra?“
(Pisatelj odgovarja: Nimam jih.)
„Ali ti mati
še živi?“
(Pisatelj odgovarja: Mater še imam. [Cankar.]) —
Kam
drži na desno cesta, kam drži na levo pot?
(Valjavec). —
„Cebelica,
od kod in kam te nesejo peroti?“
(Žup.)
Posebna vrsta poizvednih vprašanj je dvomno (deliberativno)
vprašanje, ki more stati v neodvisnih vprašanjih samo v 1. osebi.
Vprašavec preudarja, kaj naj stori v danem primeru. N. pr.
Ali
naj bežim?“ Kaj naj sklenemo? Kaj naj vam rečem? Ali naj vas
pohvalim?
—
Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?
