besed, ki smo jih prinesli iz prvotne domovine, se je v novi do
movini pomnožilo z nemškimi in romanskimi, posebno odkar so
naši predniki sprejeli krščanstvo in prišli v stik s tedanjo omiko.
Nasprotno so pa tudi s lovenci vplivali na svoje sosede.
Iz g e rmans kega jezika so n. pr.
barva
(srednjevisoko-
nem. varwe, Farbe),
branjevec
(bav. nem. Fragner),
bukev, bukve
(iz predgot. boko, got. boka Buchstabe),
cerkev
(iz got. kyriko in
to iz preproste grške besede
mgiitav
za
mQiaxov)- cesar
(iz got.
Kaiser in to iz lat. Caesar),
čeber
(stvn. zwibar, zubar),
dreta
(n.
Draht),
hiša
(stvn. hns, sedanje Haus; iz naše besede
hiša
so si
Nemci na novo izposodili izraz Ke i s che, Ke i s chl er, kar
smo si s lovenci zopet nazaj vzeli kot
kajža
);
hleb, hlebec
(iz got.
hlaifs, sedanje nem. La i b) ;
izba
(iz starovisokonem. s tub a, kar
je iz lat. ex tu fa ; iz slovanske besede so napravili Ogri s zoba,
kar so si s rbi in Hrvatje in po njih s lovenci zopet na novo
izposodili: s oba);
knez
(iz got. kunings, sedaj Konig);
lanec,
lanca, (srvn. lanne, veriga in verižica kot lišp);
leščerba
(nem.
Lichtscherbe),
lina
(srvn. line, balkon),
lopa
(stvn. lonba, n. Laube),
luknja
(stvn. lucka, n. Lucke),
opica
(stvn. affo, angl. ape),
penez
(stvn. pfenning),
post, postiti se
(stvn. fasta, fasten, got. fastan,
držati),
šipa
(n. s cheibe),
škoda
(stvn. scado, s chade),
vitez
(germ.
witing),
voščiti
(stvn. wunsken, n. wunschen),
zida
(stvn. sida, n.
s eide),
ž(r)ebelj
(stvn. grebil) itd.
Iz romanskih jezikov so besede, kakor:
bajta
(it. baita,
v italijanščini se je razširila po lombardskih Judih; beseda je
prvotno hebrejska: bet hiša),
denar
(it. denaro, lat, denarius =
desetica);
fužina
(it. fucina, kovačnica),
goljuf
(it. gaglioff o),
križ
(iz la t crux, cis; besedo smo dobili od Romanov, ne po nem.
posredovanju),
manjkati
(it. mancare),
peljati
(it. pigliare, vzeti).
Iz t ur škega jezika so n. pr.
či
žem, čorba, klobuk, tolmač,
top, topor, tovor, žep.
Iz madžar š č i ne so:
beteg, betežen
(ogr. beteg),
gazda
(ki
je izposojeno iz slov.
gospoda), lopov
(ogr. lopo, tat),
tolovaj.
Mnogo naših tujk je takih, kakršne imajo večinoma vsi
evropski narodi, ki so jih sprejeli s tujo omiko. Take tujke so:
Barhan, barhant
(iz nem. Barchent; Nemci so dobili tujko
od Romanov in ti od Arabcev ) ;
barka,
nem. Barke, lat barca,
gr.
taog,
beseda je izposojena iz koptskega jezika;
češplja
(češpa)
je iz nem. Zwetschke in to iz (prunus) s eba s t i c a, t j .
