junak!
— Poezije ne more človek ne jesti ne piti,
ni torej za
nobeno rabo.
(Cankar.)
Ironija v hujši obliki je s arkazem, n. pr.
„Boga hvali
—
pa umri!
“ je rekla žena Jobu, ležečemu na gnoju.
c)
Če metafore pre t i ravamo , dobimo hi perbol o, (grško
vjtegpolrj).
N. pr. Kri, po Kranji, Korotani prelita,
napolnila bi
ježero.
(Prešeren.) — Za gradom teče rdeča kri,
da b’ gnala
mlinske kamne tri,
t. j.
potok
krvi. — Hiše so se videle tako majhne,
da bi se človek sklonil
ter pokril z dlanjo vso dolino.
(Cankar.)
c)
Nasprotna od hiperbole je litota (grško
h t ozr^g,
skromna
trditev); namesto da bi povedali kako stvar naravnost, rabimo
nikalnico ali nasproten izraz, n. pr.
to ni dobro
(namesto: je slabo),
to ni najlepše
(namesto: je grdo). — Pamet je vsakemu človeku
kolikor toliko
(= zelo) potrebna. (s tritar.)
d)
Včasih stavimo dve besedi v nasprotje, da jih poudarimo:
ant i t e za , paradoks on, k l imak s in oks imoron. s tem,
da prvo besedo izgovorimo s poudarkom, pripravimo pot za ume
vanje druge, n. pr. Ne
združenja
—
ločitve
zdaj so časi ! Prej
bogstvo
mi — zdaj lepa
stvar. Molče trobental
bo. (Prešeren.) —
Oksimoron je n. pr. Pu — pesnik je še mo
tleh brez tal.
(Župančič.)
— s aj smo si bratje, kaj bi
tulec molčali.
(Cankar.)
3.
s tavčne figure nastanejo, kadar damo celemu
posebno obliko: nagovor (apostrofa, gr.
tnoorqocprj),
govorniško
(retorično) vprašanj e (na katero ne pričakujemo odgovora),
aposiopeza, anafora. Nagovor je n. pr.
„Al’ jezero, ki na njega
pokrajini stojiš, ni, Črtomir, podoba tvoja?“
(Prešeren.) — Govor
niško vprašanje:
Kje bratoljubja si videl oltarje?
(Prešeren.) V
obliki vprašanja pesnik misel bolj živo izrazi kakor v obliki iz
jave. Prim.
Kedo li te zaliva,
*
komu pač ti si mar? * Cvetica
ljubezniva, * pa jaz ti bom vrtnar!
(tako Gregorčič v Poezijah
l.1882; prvotno je izrazil to tako:
Nikdo te ne zaliva,
*
nikomur
nisi mar,
Zvon 1870, 103.) — Z aposiopezo zamolčimo konec
misli, da vprav s tem učinkujemo, n. pr.
„Takoj tiho, le ne
—
!“
— Anafora je, če besede ponavljamo ali če več stavkov z isto
besedo začenjamo, n. pr. Moj oča
tlačan,
jaz
tlačan,
* ti sinko boš
v robstvo vkovan; *
tlačani
na svet se rodimo, *
tlačani
ga spet
zapustimo. (Aškerc.)
