o s t at i pri podobi , ki jo je izvolil.1 Napačno je n. pr. rabil
Koseski:
Razdejana po britvi;
če se izvoli podoba
britve,
se mora
ostati pri podobi;
britev
ne razdeva, nego le
reže,
njena lastnost
je ostrost. Pokazal bi vam lahko sonet, v katerem je zmešanih
pet ali šest podob, kakor bi se pisatelja sanjalo! (s tritar.)
3. Figure (okrasi).
§ 309. Besedam moremo dati lepoto ali globlji pomen tudi
pozunanje: s posebno izreko (v govora) ali s posebno zvezo ali
s tavo (v pisavi); to dosežemo s f i gurami (ukraš i ) .
Figure se delijo v tri vrste: ali damo posebno obliko
1
.
po
sameznim glasovom ( g l a s ovne figure), 2. posameznim besedam
( b e s edne figure) ali 3. celemu stavku ( s t avčne figure).
1. Glasovne figure so:
a)
asonanca, če se na kakem kraju
ujemajo samoglasniki
b)
a l i t e r a c i j a , če se ujemajo soglasniki,
in
c)
s t i k (rima), če se ujemajo samoglasniki in soglasniki, n. pr
Dom
*
razmajal je svoj veliki zvon;
*
kakor da t o ž i nad mestom
Bog, * k r o ž i
(stik sredi vrstice)
glas vse naokrog,
*
trka na okna,
bije ob duri; * preko s t reh s t r e s a
(aliteracija in asonanca)
s
peroti * črno grozo dušam nasproti,
*
plaši in buri, * bega otroka
in s ega
(stik)
z mračno r oko
(asonanca in aliteracija:
otroka
—
roko) * starcu v prsi globoko.
(Župančič.)
V mnogih rečenicah se združujejo vse tri posebnosti, n. pr.
slepa strast
buri in kuri
po človeku; gre za njim čez
drn in strn;
smelo preskoči
rob in glob;
svetni
hrušč in trušč; glad in strad
(Jurčič); zveza za
boj
in
bran; prah
bodeš in
pepel.
2. Besedne figure:
a)
Včasih hočemo dati kaki besedi globlji pomen, kakor ga
ima v navadni rabi; tedaj jo izgovorimo pomenljivo (z emfazo,
emphasis), n. pr.
s mo pa le
mož (Kette);
umrl je
mož (Lavorika
na grob možu — Fr. Erjavcu, Gregorčič), O besedi, ki jo pomen
ljivo izgovorimo, pravimo tudi, da jo rabimo v pregnant nem
smislu, n. pr.
Pač mnogo moških, malo mož naš vek rodi.
(Greg.)
b)
Če hočemo mirno izraziti svojo nejevoljo nad kom, rabimo
ironijo (podsmeh), n. pr. Ta je pa
lepa!
To je
cvet!
Ti si
pravi
1
Pesniki so večkrat slabe primere nadomestili z dobrimi; tako je n. pr.
Gregorčič prvotno zapisal:
Moj
’
ga srca krvco s ejte,
Glasnik 1864; pozneje je
popravil:
Mojo srčno kri š k rop i t e .
— s . Jenko je prvotno zapisal:
Jezero . . .
si mi podoba srca : * V tebi odmeva * vsakega dneva * se mi svetloba al’ t’ma,
Novice 1857, 56; v Pesmih 1865 je popravil:
o d s eva . . . svit se mi ali tema.
13*
