III. Zaimenska (pronominalna) vprašanja.
Pričenjajo se z vprašalnimi zaimki
kdo, kaj, kateri, čigav,
kolik
itd. N. pr.
Do kedaj naj napišemo nalogo?
—
„Kako se ga
boš pa lotil?“
vpraša cesar Krpana.
Kako ga bom in s cim ga
bom, to je moja skrb.
—
Krpan, pij in jej, potlej pojdeva orožje
razbirat, katero ti bo prav.
(Levst.) —
Povej, s kakšno oblastjo to
delaš.
(Japelj).
Zaimenska vprašanja so posplošenje (generalizacija) vez-
niških ali ločnih vprašanj. Vprašalni zaimek obsega splošen po
jem, n. pr.
Kdo je bil?
(= zaimensko vprašanje). Ali je bil
a
ali
je bil
b
ali je bil
c .
. . ali kdo drugi? (ločno vprašanje).
Zgorajšnje vprašanje moramo tako umeti: Povej, do kedaj naj
napišemo nalogo, t. j. povej, ali do jutri, če jutri; ali do poju-
tranjem, če pojutranjem . . . ali kadarkoli.
Zaimenska vprašanja so koncesivni stavki, ker je glavni
stavek adverzativen, na primer
Kdo je to storil?
pomeni: (po
vej,) če je bil tudi
x,
če je bil tudi
y ,
če je bil tudi
z
. .. ;
vendar povej (A. Musič).
3. Želelni stavki.
§ 317. Želja se izraža:
1. Z velelnim naklonom:
a)
s pravim velelnikom, n. pr.
Zdrave bodite, žene!
(Dalm.) —
Zdrav!
(izpuščeno bodi,) —
Bog
živi!
(pozdravi, ki izražajo željo). —
To stori
(=naj stori)
Gospod,
če bo volja Njegova.
(Cank.) — V odvisnem stavku:
Gospod Jezus,
jaz želim, da pojdi v mojo dušico, tako da se nikoli več ne ločim
od tebe
(rezijansko, Škrabec). —
Od nekdaj te prosim, da mi stori
to uslugo.
(Škrabec.) —
b)
Z opisanim velelnikom, n. pr.
Naj ti bo
sreča mila! Naj mi Bog da srečo in zdravje!
— V odvisnih stavkih:
Kdor ima dve suknji, naj podeli eno tistemu, ki je nima.
—
Pri
jatelj me je povabil, naj pridem k njemu.
2. s pogojnim naklonom, n. pr.
Da bi se skoraj noč storila!
—
Da bi le smrt ne odvzela, kar je ljubezen zvezala!
—
Zunaj
brije mraz, da hotel bolj bi briti!
3. s tvornim deležnikom preteklega časa, n. pr.
Živel
(= naj
živi)
naš kralj, živela naša država!
—
Bog dal, da bi bilo res
tako!
—
O Bog hotel, da bi tako ne bilo!
(Janez s vetokriški.) —
Bog pomogel, kovač!
(Miklošič.)
