šolo!
Pomeni: Za nekaj se moraš odločiti (to se trdi z gotovostjo):
ali se boš učil ali pa pustil šolo (dve možnosti).
Ločno priredje je dvojno:
a)
stavčno, če so zvezani stavki
med seboj, n. pr.
Ali grmi ali se pa zemlja trese; b)
besedno, če se
vežejo samo stavčni členi, n. pr.
Vse je vase, bodi Pavel ali Apolo,
bodi Kefa
(Peter)
ali svet, bodi život
(življenje)
ali smrt.
(Trub.)
Vsakteri prejme na svojem telesu po tem, kakor je delal, bodi dobro
ali hudo.
(Trab.)
Nikalno ločno priredje:
Zakladov v nebesih ni molj ni rja
ne sne.
(Dalm.)
Vi ne znate
(poznate)
ne mene ne mojega Očeta.
(Dalm.)
3. V protivno (adverzativno) priredje, kjer je vsebina po
sameznih stavkov med seboj v na s protju.
Protivni vezniki so:
a, ali
(= toda),
pa (pak), toda, vendar,
le, samo; ne
—
ampak; ne
—
nego, temveč, ne
—
marveč, ali
—
ali.
N. pr.
Odprta noč in dan so groba vrata, aV dneva ne pove
nobena prati ka.
(Pres.)
Vse nas zapus ti v smrti, samo dobra dela
gredo za nami. Volk dlako spremeni, a narave nikdar. Vsak svoj
konec doseže, a cilja ne.
4. V vzročno (kavzalno) priredje, v katerem ut eme l j uj e
drugi stavek veljavnost prvega.
Vzročni vezniki so :
zakaj, kajti, saj, sicer, namreč;
n. pr.
Na luni ni živih bitij; kaj t i na njej ni ne Vode ne zraka. Blagor
usmiljenim; zakaj dosegli bodo usmiljenje.
—
Ne plaši se znoja, ne
straši se boja, saj moško dejanje krepčuje moža.
(Greg.)
5. V sklepalno (konkluzivno) ali pos l edi čno (konseku-
tivno) priredje, v katerem obsega drugi stavek to, kar se da
s k l epa t i ali kar izvira kot pos l edi ca iz prvega stavka.
s klepalni vezniki so:
torej, tedaj, zato, tako (tak);
n. pr.
lzkušnjave so povsod, torej bodi vedno pazen.
Opomba. Vzročni in sklepalni vezniki se lahko izpuščajo,
ker drugi stavek sam naznanja vzrok ali posledico. s tritar n. pr.
je pisal l. 1868:
Želodec mi je že od nekdaj slaboten, zato nisem za
politiko. Z a k a j , za politiko, posebno dandanašnji, je treba dobrega
želodca.
V Zbranih spisih 1888 je izpustil
zakaj.
— L. 1867 je
pisal:
Imenitne može pa slišimo govoriti tako ( z a k a j o drugih se
ne menimo): naša literatura je še premlada.
V Zbranih spisih V.
je izpustil
z a k a j
. — L. 1870 je pisal s tritar:
Bratje, mi ljubimo
svojega očeta, ne smemo t o r e j in ne moremo trpeti, da bi . . .
V
Zbranih spisih l. 1888 je izpustil
torej.
