Priredje.
§ 324. Posamezni členi v priredju so zvezani med seboj ali
po pr i redni h vezni ki h ali pa stoje brez zveze (asinde-
tično);
n. pr. Življenje je dar božji in
(veznik)
le tepci se dolgo
časijo v njem.
(Tavčar.) Brez veznika:
Čez polje, oj čez p olje
—
s procesijo gredo,
—
naprej neso mi križe,
—
za križi mi pojo.
V stavek vr i nemo včasih lahko tudi kak drug stavek
ne da bi s tem predrugačili obliko prvotnega stavka; ta vri
njeni stavek imenujemo par ent ezo ( vr i nj en i ali vme s ni
stavek), n. pr.
Š
e Bog, p r a v i j o , nas ne izkuša čez naše moči.
(s trit.)
Mojih besed resnico
—
da b i t ako ne!
—
izpričujejo,
ž a l , premnoga dejstva.
(Levst.)
§ 325. Vs ebi na posameznih stavkov je določena po nekem
razmerju; po tem delimo priredje v pet vrst in sicer:
1. V vezalno (kopulativno) priredje, kjer so posamezni stavki
po vsebini enaki ali sorodni.
Vezalni vezniki so:
in, pa, ter, tudi; ne le
—
ampak tudi;
potem, nato; vrh tega; nikar, nikar pa da;
prislovi:
vcasi
—
včasi,
zdaj
—
zdaj, nekaj
—
nekaj;
členki:
takisto, namreč, zlasti
itd.
N. pr.
Zvezda mila je migljala in naš rod vodila je.
(Greg.)
Zgodovina nam kaže ne le lepa in slavna dela, t emveč t u d i
strasti in hudobije.
Če združimo več stavkov, stoji veznik
in
navadno samo
pred poslednjim členom; v živahnem govoru ga lahko popo l
noma i zpus timo (brezvezje, asyndeton) ali pa ga pono
vimo pred vsakim členom (mnogovezje, polysyndeton); n. pr.
Bogat graščak je i s kal nč i t e l j a s vojim otrokom.
Zvede l je zame in l o t i l s em s e p r e t e ž avn e ga dela.
Z otroki po vrtu skakal, kolca prepeljaval, na oslu jezdaril, o pri
likah na lov hodil, ptiče lovil, spomladi časi tudi bučele ogrebal,
uklanjal se, p ri jedi molčal, otroke v Ljubljano k izkušnji vodil,
kričal, lasal, klečat deval, svaril in svarjen sem bil 2 leti, 5 mesecev
in 3 dni.
(Levst.) Mnogovezje:
Vali se in hrka in vre in kipi.
2. V ločno (disjunktivno) priredje, kjer se vežejo stavki ali
stavčni členi, ki se med seboj tako ločijo, da eden drugega i z
kl jučujejo. Vezniki so
ali
—
ali, bodi(si).
Ločno priredje obsega dva ali več pogojnih prorekov (pro-
taz), v katerih se dopuščajo razne možnosti onega dejanja, ki se
v poreku (apodozi) z gotovostjo trdi. N. pr.
Ali se uči ali pa pusti
Breznik: s lovenska slovnica. 4
.
izd.
14
