213
se reče
kar,
da bi se stavek v obliki relativnega stavka naslonil
na prejšnji. Zgledi:
Komaj sežem po njem, kar se zgrudi na tla.
—
Dolgo je bilo vreme lepo, kar se nebo stemni.
—
Ni mogel nič
jesti; kar mu pride na misel, da bi šel ribe lovit.
(A. Mnsič.) s em
spadajo zgledi kakor:
Pisatelj N. N. je izdal pred kratkim novo
knjigo, k a r pa je tebi gotovo že znano
(namesto: to pa je tebi
znano).
V stavkih s
kar
se izreka nepričakovan dogodek. To je od
tod, ker pripovednik v prvem stavku ne pokaže na misel drugega
stavka, t. j. prvega stavka ne podredi drugemu, v katerem se iz
reka glavna misel.
Osebek.
§ 329. Osnovne pojme o osebku išči v § 310.
Pri 1. in 2. osebi je osebek obsežen v glagolu; osebni za
imek zanj se rabi le, če je poudarjen. V 3. osebi se mora osebek
izraziti s posebno besedo (če se ne da spoznati iz prejšnjega
stavka ali iz situacije).
Osebkova beseda more biti:
1. Kak samostalnik ali kaka druga beseda, ki se rabi samo
stalniško, t. j. pridevnik, števnik, zaimek, prislov itd. N. pr.
Uče
nec piše.
—
Mo k r i se ne boji dežja.
—
To ni nič.
—
D va več
vesta kakor en sam.
—
s kor o še ni zajca ujel.
—
B e s t e p l e n t a j !
je ljudska kletvica.
2. Nedoločnik, n. pr.
Bob ob steno me t a t i je nehvaležno in
dolgočasno delo.
(s trit.)
Če je osebkova beseda nedoločnik, t. j. glagol, more imeti
isto dopolnilno (objektivno) in atributivno stavčno razmerje, kakor
če je glagol v povedku, t. j. imeti more predmet (osebni in stvarni),
prislovna določila in prilastke, n. pr.
Bob
(predmet v tožilniku)
ob steno
(prislovno določilo kraja)
metati
(osebek)
je nehvaležno
delo.
—
Žice
(predmet v rod.)
se dotikati je smrtnonevamo. Zme
rom
(prislov časa)
pameten biti
(osebek;
sem pameten
je en pojem)
je težko. Pisar postati
(osebek)
so tvoje želje.
§ 330. Redni sklon osebka je imenovalnik, ki izraža slov-
niško osebo, ki kaj dela. Osebek, ki stoji v imenovalniku, se ime
nuje slovniški (gramatični) osebek.
V posebnih primerih stoji osebkova beseda v kakem drugem
sklonu.
