3. Z vprašalnimi zaimki, n. pr. Kdo bi hotel rešiti vprašanje,
ali je pero ali plug izomikal svet
(nadomešča samostalniški prila
stek)? Že sama misel,
kaj nas čaka po smrti (=
samostalniški pri
lastek), dela človeka ponižnega.
4. Z nedoločnikom, n. pr.
s aj nimam prilike, prehiteti Vas
(namesto:
da bi Vas prehitel;
namešča namerni stavek).
Dopolnilo (objekt).
§ 340. Dopolnilo (predmet) je tisti stavčni člen, ki nujno
dopolnjuje povedek (gl. § 311).
Neprehodni glagoli (gl. § 225, 2) ne potrebnjejo dopolnila,
ker so sami po sebi razumljivi, n. pr.
ležati, stati, umreti
itd.
Dete
spi. Oče leži. Mati je prišla.
Prehodni glagoli potrebujejo kakega dopolnila (predmeta), da
postanejo razumljivi. Za predmet nam rabijo samostalniki in za
imki v tožilniku, dajalniku, rodilniku ali v kakem sklonu s pred-
logom ter glagoli v nedoločniku.
Neposredno prehodni glagoli (gl. § 225, 1) imajo dopolnilo
v tožilniku. Glagolsko dejanje prehaja neposredno na predmet
(neposredno ali bližnje dopolnilo), n. pr.
Ljubim prijatelja.
Dejanje posredno prehodnih glagolov je namenjeno osebam
ali stvarem, ki stoje v dajalniku. Dajalnik je sklon posrednega
ali daljnega predmeta, n. pr.
Telovadba koristi telesu.
Nekateri prehodni glagoli potrebujejo dopolnilo v rodilniku.
Dopolnilo v rodilniku se rabi redkeje kot v tožilniku ali dajal
niku. N. pr.
Veselim se petja.
Nekateri glagoli in pridevniki imajo
predmet v kakem sklonu s predlogom, n. pr.
Bog gospoduje nad
nami. Varen sem pred njim.
§ 341. Predmet imajo v tožilniku:
a)
Vsi neposredno prehodni glagoli, kadar se njih dejanje
razteza čez v e s predmet , n. pr. ljubim
prijatelja;
pletemo
vence;
delam
nalogo;
pišem
pismo;
čevelj
me
žuli; zob
ga
boli;
koliko
te
stane obleka?
b)
Nekateri neprehodni glagoli, pri katerih je predmet
istega korena ali pomena z glagolom. Vsebina glagola se
posebej izrazi ali z besedo istega korena ali sorodnega pomena
(vsebinski objekt).
N. pr.
Junaci domačije mirno smrtno span j e spe.
(Jenko.)
—
In šel je boj bo j ’va t brez upa zmage.
(Preš.) —
s rednjo p o t
hod i t i .
—
O dragi moj, kako ž i v l j e n j e ž i v i m!
(s tritar.)
