rednem) stavku stoji navadno kazalni prislov
tu, tam, tod,
tja
itd.
N.pr.
K j e r smo b i l i p r e d d e s e t imi l e t i m i
,
tam ste
zdaj vi.
—
Vsaka ptica rada leti tja, k j e r s e je i z v a l i l a .
—
Kamo r s e oko oz r e , povsod se ti nov svet odpre.
2. Prislovno določilo časa.
§ 352. Prislovno določilo č a s a stoji v tožilniku, rodilniku
ali kakem sklonu s predlogom na vprašanje
kdaj?, koliko časa?,
odklej?, doklej?, kolikokrat?
(glej § 268).
N.pr.
O k r e s i se dan obesi.
—
T r i l e t a noč in dan ni
nehal.
—
Celo no č smo lovili.
— L e t a 1895. je bil v Ljubljani
hud potres.
—
V s obot o 24. l i s t op a d a l. 1906. ob 10. u r i
10 mi nu t dopo l dne je izdihnil s . Gregorčič svojo dušo.
Časovne odvisnike vežejo z glavnimi stavki časovni vez
niki
kadar, ko, dokler, kar, odkar, preden, prej ko, medtem ko
itd.
V glavnem stavku jim pogostoma odgovarjajo kazalni prislovi,
kakor
tedaj, v tem, medtem
itd.
Časovni odvisniki so glede na glavno dejanje i s t o č a s ni
ali pr edč a s ni.
1. Veznik kadar kaže:
a)
Na večkra t no dejanje; n. pr.
Kadar žalost do vrha prikipi, se zadaj že veselje glasi.
(Ravn.)
Pa
kadar se zvezda utrne v temine brez mej
—
kaj manj se žarijo
nebesa, kot so se poprej?
(Zup.)
b)
Na enkratno dejanje v bo
dočnosti, n. pr.
Kadar bom pred sodnim stolom stal, upam, da me
Bog ne bo pogubil.
(Jenko.)
2. Ko zaznamuje navadno pos amezno dejanje; n. pr.
Ko
p r v i k r a t v i d i š č l ov e ka , ne sodi, kaj lice njegovo izreka.
(Med
ved.)
Za t o , ko s e p o s l a v l j am z v ami , pri srcu, oh, mi je
hudo.
(Greg.)
Ko
je okršen ke[der], k a d a r ; starejši pisatelji so pisali samo k a d a r
in še ne poznajo ko; samo obliko k a d a r (na vzhoda g d a [iz: kъda-]) pozna
še več narečij, n. pr. v Škofji Loki, na vzhodnem Štajerskem itd. Nekdaj med
k a d a r in ko ni bilo razločka, n. pr.
Kadar seje izpovedal
,
kmalu je v Go
spodu vmrl, Bog z nebes je nanj pogledal
,
svoje mu uho odprl.
(Levstik.)
3. Dokler z nedovršnim glagolom zaznamuje:
a)
Da se godi dejanje v odvisniku i s t o č a s no z dejanjem
v glavnem stavku, n.pr.
Dok l e r je dr evo ml ado , ga lahko
pripogneš, kamor hočeš
. —
„Prijatelj
“ (t. j. nepravi prijatelj)
senci
tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, d ok l e r t i s reče s olnce
s i j e
. (Gregorčič.)
15
*
