97
Namesto edninskega orodnika: menoj , t ebo j , s eboj se
nahajajo tudi oblike: mano, tabo, sabo ali meno, tebo, sebo.
§ 179. O t r e t j i osebi je pomniti:
a)
Namesto zastarele oblike
i, ja, je
v imenovalniku (vseh
treh števil) je stopil kazalni:
on, ona, ono.
Ostali skloni so
ohranili stare oblike s to razliko, da se jim je prvotno soglasnik
n
vstavljal samo za predlogi, dočim ga sedanja slovenščina vselej
pritika, kadar se zaimek poudarja.
b)
Namesto prvotnega moškega tožilnika
i
v ednini nam
služi rodilnikova oblika: n j e ga , ga. Le za predlogi se je ohranil
stari
i
kot
j,
kakor z anj (= za n j e ga ) ; ponj , nanj , vanj
(= v n j e ga ) , pr eden j , č r e z en j , obenj (= ob nj ega) .
c)
Namesto prvotnega s r e d n j e g a tož.
je
v ednini nam
rabi rodilnikova oblika n j ega , ga, izvzemši za predlogi, n. pr.
p o n je (po n j e ga ) , zanj e, nanj e, van j e itd. N. pr.: A li je
me s ar že pr i š e l po j a g n j e ? Ni še pr i š e l
ponje. —
Jagn j e , ki
ga
j e me s ar vzel , j e še preml ado .
Enako imamo v množini v tožilniku nam. prvotnega
je
ro
dilnik
jih.
Za p r e d l o g i in pa kadar z a imek pouda r j amo ,
se
je ohranila prvotna oblika
je,
n. pr. s amo nj e s em v i de l ;
grem med nj e; ponj e, č ( r) eznj e, zanje. — Kam s te d e
j a l i g r a b l j e ? De k l a
jih
j e v z e l a ; po j d i
ponje.
§ 180. V pisavi se o s ebni z a imek za tretjo osebo (on,
ona, ono) pogosto zamenjuje s kazalnim zaimkom oni, ona, ono.
Pomni, da se piše, n. pr.: s v. Janez p r e dho dn i k s e j e rad
umakn i l
Njemu
(ne Onemu! ) , ki so ga o z nan j e v a l i pr e
roki. (s trit.) Odšel je k
Njemu,
č i ga r e v an g e l i j j e o zna
n j e va l (Tavčar). Za j e dno t r e p e t a za igega (ne onega!),
č i ga r b l ed i obr az j i s t opa pred dušo (isti). s va r e č i
g l a s
Njega,
ki vabi z n e i z r e č e n o l j ub e z n i j o k s ebi v s e
(Meško).
On
(ne Oni!), ki p t i c e pod nebom ž i v i , — naj
ti da s r e čne , v e s e le dni. (Preš.) On, ki je pr av i oča
t vo j , — šel j e po sve tu, Bo g ve kam (isti).
§ 181.
Osebni zaimki
se rabijo v slovenščini le tedaj, kadar
imajo poudar ek , n. pr.:
Ti
o č e t a do praga, s in t ebe čez
prag. —
Jaz
hranim,
ti
pa z aprav l j aš . —
Mi
smo s ej al i ,
vi
bo t e želi. — Ne v e s te
vi,
d o l i na r j i , kako p r i j e t n o
j e po l e t i v gorah. (Cegn.)
Ti,
ki si u s t v a r i l nas ko l i s tja,
t rave — del a b l a g o s l ovi naš i h s l ab i h rok! (Jenko)
Breznik: slovenska slovnica.
7
