89
3. V imen. edn. srednjega spola se govori v nekaterih koroških
narečjih (v jonskem) -e (nastalo iz oje); n. pr. lepe vreme, dobre jntro itd.;
enako je v frizinških spomenikih: večne v e selje. Drugod je ohranjen -e
le še v imenih, n. pr. Dobrepol je (iz Dobroje polje), Dov je (iz Do l
goje [polje]), V e l e sovo itd.
4. V imen. in tož. množ. srednjega spola se za prvotno končnico -a
govori skoro v vseh narečjih -e (po naslombi na končnico žensk, spola), n. pr.
lepe mesta; odtod pri starejših pesnikih oblike kakor: Orožja, ki so nam
nep r emag l j i v e (stik: Ži v e — l j ubezni ve ); leže sovražnikov t r u p l a
k r vav e (stik: prave — trdnjave); Al’ mesta ni nikjer, ni zvezde mile, —
kjer bi l jubeča s rca s e sk l en i l e itd. (Prešeren, Krst pri savici). Prvotna
končnica -a (n. pr. lepa mesta) je v rabi v knjižnem jeziku splošno šele
od l. 1865.
§ 158. Kadar se veže pridevnik z moškim samostalnikom
nežive reči, je t o ž i l n i k ednine enak i meno va l n i ku , pri živih
stvareh je enak r odi l ni ku .
Kadar pa stoji p r i d e v n i k (zaimek) s am in se nanaša na
samostalnik v pr edn j em stavku, ne delamo razlike med živimi
in neživimi stvarmi, n. pr. Ml ad i na novi s ve t p r e v e č č i s la,
starega (namesto prvotnega stari) pa zanemarja. — Veliki
zvon smo že p r e l i l i , s r e dn j e g a (nam. prv. s r e dn j i ) pa
šele bomo.
§ 159. Goltnikov k, g, h v pridevniški sklanjatvi ne izpre-
minjamo v sičnike; zato piši: d r ug e ga , ub o g i h , t ake ga , z
v e l i k imi , s uhe ga itd.
Opravičeno je bilo mehčanje le edn. mest. mošk. in sred. spola, n. pr.
velicem; v množ. imen. mošk. sp., n. pr. vel ici ; v edn. daj. in mest.
žensk, sp., n. pr. v e l ic i , ozir. velicej; v žensk, in srednj. dvoj. imen., n. pr.
velici.
§ 160. Pridevnik rad ima samo i me n o v a l n i k e vseh
spolov in števil ter se vedno ujema z osebkom; enako se rabi
primernik rajši (najrajši), le da se za ženski in srednji spol
navadno rabi oblika moškega spola, n. pr. Naš h l ap e c rad
moli, pa še ra j š i (ne: raje!) dela. — s e s t ra rada ši va,
pa še r a j š i (redko: r a j š a ) bere. — De t e rado j e , pa še
rajši (redko: rajše) spi. — Bratje radi (rajši) bero, sestre
rade ( ra j š i , redko: r a j š e ) mo l i j o , d e t e t a rada ( ra j š i ,
redko: r a j ša ) spe.
§ 161. Nekaj pridevnikov s e ne sk l an j a , n. pr. napak,
peš, r e s , s o v r až , vš e č ; redko se sklanja: t eš č , žal, n. pr.
Ona je bila še tešč (poleg tešča). — Žal besede v ustih n i ;
poleg: ne bo iz mo j i h us t pr i š l a b e s eda žala. (Preš.)
