88
§ 156. Nedoločna oblika v ednin. imen. in tož. za moški spol
(n. pr. dober č l o v ek , b l ag mož, pr i den de l av e c ) je
o s t anek stare imenske sklanje, ki so jo imeli nekdaj pridevniki
v vseh sklonih za vse tri spole.
Imenska sklanjatev nedoločnih pridevnikov je enaka s amo -
s tal ni ški , t. j. pridevnik se je sklanjal kakor samostalnik, tedaj
lep, l epa, l epu itd., kakor j e l e n , j e l ena , j e l enu itd.
1
. Os tanke imenBke sklanjatve nedoločnih pridevnikov imamo:
1
. rod.
edn. za mošk., oz. sred. spol: prislovi zdavna(j) (= iz davna), znotraj (iz
notra), z a naj, zadaj (iz zada), spredaj (od spreda), i zpr va (sprva),
(i)zlepa, i z č i sta (sčista), domala, dosta (do sita), za rana itd.;
2
. daj.
edn.: kmalu (= k malu), bli zu , k lj ubu (= k ljubu), kdobru; 3. mest. edn.:
pomalu, nanagl i; pri Trubarju še: v tem rdeču morju.
2
. V primerih s prvotno dolgim potegnjenim naglasom je ohranjena
imenska sklanjatev v n a g l a su; kajti oblike kakor č ista, siva, sta ra, do
ni aoa (= imen. edn. žensk, sp.) itd. so prvotne; nasprotno so določne oblike:
č i sta, siva, stara, domača itd. nastale iz či s t a ja , s i va ja, s t a raja,
domačaja (kakor orod. edn. z ribo, lipo itd. po skrčenju iz ri bojo, l ipojo).
§ 157. s klanjatev do l o č ne ob l i ke pri pridevniku je
nastala iz imenske sklanjatve in iz za imka i, ja, je ; jego,
jemu, j, jem, jim (t. j. sedanji osebni zaimek [on] n j ega ,
njemu, pri njem, z njim itd.), vsled tega se imenuje zaimenska
sklanjatev. Zaimek i, ja, je daje pridevniku isti pomen kakor
č l en v drugih jezikih, n. pr. dobr+ i človek, der gute Mensch
(toda: dober č l ovek , [ein] guter Mensch); stara žena, die
alte Frau (nastalo iz s t ar a+ j a, prim. rusko ime N ova ja
zemlja!) — toda s t a ra žena, (eine) alte Frau; s taro me s to,
die alte s tadt (nastalo iz s t a r o + je, prim. rusko ime Carskoje
s elo!). Iz prvotnih oblik d o b r a + j e g a 1, d o b r u + j emu itd.2
so nastale sedanje oblike dob r ega , dobremu itd.
1
. Oblike dobrega, dobremu, pri dobrem so začele že v 15. sto
letju izpodrivati mlajše oblike dobriga, dobrimu, pri dobrim (nastale
po naslombi na imen. mošk. sp.: dobri in deloma po vplivu orod. ednine in
drugih sklonov dvoj. in množine: z dobrim, dobrima, dobri, dobrib,
dobrim itd.). Oblike na -ega, -emu so se ohranile le še v nekaterih ko
roških in št a j e r skih narečjih. V knjižni jezik jih je zopet sprejel l. 1849.
Luka svetec, zavrgši oblike na -iga, -ima.
2
. V daj. in mest. edn. ženskega spola je bila prvotna končnica -ej,
n. pr. lepej, pri lepej itd., ki se je ohranila še v junski dolini na Koroškem.
Med leti 1849—1880 se je pogosto rabila tudi v knjižnem jeziku.
1
Prvotno jeg o , kar je še ohranjeno v obliki njegov.
2
V znanem voščilu „na mnogaja leta !“ je zaimek v množini še ohranjen.
