82
e dn i na :
množi n a :
1. s i n
2. s i n u
3. domo v (prvotno -ovi)
4. —
5. (pri) s i nu
6
.
—
Poleg tega se je končniški del -ov- iz te sklanje prenesel
na o-jevska debla, n. pr. dvoj. imen., tož.: ova (gradova), daj., orod.:
ovoma (gradovoma); množ. daj.: ovom (gradovom), orod.: ov i
(z gradovi).
§
146. V rod. edni ne se je -u prenesel tudi na mnoga
en o z l o ž na debla na -o, n. pr. g r a d u, c v e t u, g l a d u itd.
V daj. ednine se je končnica -ov poleg prislova domo v ali
domo v ohranila le še v nekaterih narečjih in v pesmih (n. pr.
s inov , ta to v , možev [možov] itd.).
V mes t. edn. je končnica u docela izpodrinila končnico
i (e) pri o-deblih.
V imen. množ. se je končnica -ovi ohranila in se razširila
tudi na večino enozložnih debel na -o, n. pr. b o g o v i , duhov i ,
g r a d o v i , s n e g o v i , vo lkov i .
V rod. množ. so debla na -o (razen malo izjem) popolnoma
prevzela končnico ov od u-debel.
V tož. množ. se je končnica -i ohranila le še v malo pri
merih, n. pr. v o li, g r a d i , d a r i (dari opravit bog’nji po navadi,
— prinese Črtomira lahka ladja, Preš.); v g o s ti, na o g le d i ali
v o g l e d i (iti), kr a t i (n. pr. druge k r a t i je hodil hitro, danes
so mu noge težke, Finžgar).
V orod. množ. je ohranjena pri nekaterih enozložnicah
o-debel končnica -mi, ki so jo imela prvotno debla na -i in na -u.
Na -mi se končujejo: z volmi , možmi , l asmi , vozmi , zobmi itd.
§ 147. V to sklanjatev so spadala nekdaj debla na soglas
nike n (n.pr. kamen —kamena ali kamna; s eme —s emena,
ime — imena itd.), s (n. pr. oko — o č e s a, te l o — t e l e s a),
t (n.pr. dete — deteta , te l e — te l e ta ) in r (n. pr. mati —
(gl. § 127, 2).
V. sklanjatev : debla na soglasnik.
1. s i n o v i (prvotno -ove)
2. s i n o v
3. —
4. v o l i , d a r i , g r a d i
5. —
6. (z) v o l m i , mo žm i.
