73
§ 116. Ako ima imenovalnik v zadn j em zlogu
polglasnik,
se v ostalih sklonih i zpahu j e , n. pr. v eter — v etra, kupec —
kupca, z aj e c — z aj ca, o rel — o r l a; posebej pomni: sel —
sla (ne: sela!),
sen
— sna, konec — konca (zato: končno!),
k o lek — k o l ka ( k o l k o v a t i , ne: ko l eka , k o l eko va t i ! ) ,
z a j ut r ek — z a j u t r ka (poleg z aj t r k — z aj t r ka ) ,
š ev
—
š v a (poleg šiv — ši va) ,
p es
— p sa (poleg pe s a) itd.
Polglasnik
ostaja
le, ako bi se sicer beseda težje izgovar
jala, n. pr. j a z b e c — j a z b e c a , j e z d e c — je zdeca, c e p t ec
— c e p t e c a itd.
§ 117. Ker se v narečjih polglasnik v končnicah često i z
g ub l j a (gl. str. 12, 2, a), se v pisavo ni sp r e j e l a d o s l edna
raba: pisava imenovalnika je vplivala na ostale sklone ali pa
narobe.
1. Vsled naslombe na imenovalnik se piše: mr t ve c —
mrtveca, tekmec — tekmeca,
ž r ec
— žreca; dalje: mi slec
— mi s l eca, p r em i s lek — p r em i s l eka (redko mi s el ca,
p r emi s el ka itd.).
2. Nasprotno se piše vsled ostalih sklonov v imenovalniku:
ve t r c a , v e t r c u itd.: v e t r c poleg pravilnega v e t r e c ; gab r c a
itd.: g ab r e poleg g ab r e c ; i g r c a : igre poleg i g r ec; p i skr ca :
p i skr c poleg p i s kr ec ; s v e d r c a : s v edr e poleg s vedr e c ;
dalje: krhe l j c a : krhe l j c poleg pravilnega krhljec; rogelj ca:
r oge l j c poleg r o g l j e c ; žrebeljca: žrebeljc poleg žrebljec;
ko z e l c a ; ko z e l c poleg k o z l e c (piše se tudi k o z o l e c , k o
z o l c a 1). Pomni pa: Št a j e r e c , Št a j er ca.
Pri (izposojenih) lastnih imenih ne pišemo polglasnika,
n. pr. L o v r e n c , V i n c e n c itd.
§ 118. Pomniti pa je, da se pri nekaterih besedah ne pi še
polglasnik, ker spada končni soglasnik h korenu, n. pr. b l i s k,
p i sk, t i s k, v r i s k, ž v i ž g , toda: moz g in moz eg , dalje:
mezeg, mezga. Enako B o l c , Bo l c a (kraj na Goriškem).
§ 119. V nekaterih primerih se je p o l g l a sni k v imeno
valniku pod dolgim poudarkom spremenil v
a
(gl. § 14) in se
prenesel v ostale sklone, n. pr. vihar (iz viher), odtod viharja,
v i ha r j u itd.; o s a t: o s ata, h a b a t: h a b a ta, s ve č an :
1 Po dialektični izreki koze
l
c = kozo
l
c (kakor divji — dъvji — dovji).
