68
1. Nekdaj je imela slovenščina tudi z va l n i k (vokativ), ki pa se je
izgubil. Ostanke imamo še v edn. mošk. sp., n. pr. bore (iz bože, zvalnik od
bog (Bog), n. pr. bore ml adost (Mencinger), o bore jaz! (Andr. Jože).
Namesto zvalnika rabimo imenovalnik, ki pa se izgovarja z drugačnim
naglasom. Zvalniki, ki se rabijo semtertja v pesmih, so izposojeni iz hrvaščine
ali tudi latinščine.
2. Mest ni k in orodnik se rabita le malokdaj sama ob sebi, t. j. brez
predloga; ohranili so se še nekateri ostanki. Tako n. pr. mestni kove oblike
prislovi: pomladi, j e seni, davi, j u t r i itd.; orodnikove pa: začetkom,
koncem, tekom, curkom itd.
4. s klanjatev.
§ 99. Če samostalnike po spolu, š t ev i l u in sk l on i h
pregibamo, jih sk l an j amo (sklanjatev, Biegung, Deklination).
Pregibajo se samostalniki samo v končniških delih (končnica
ali sk l on i l o , Kasusendung), ostali del besede je nepremenljiv
( debl o, stamm).
§ 100. Po različnosti d e b e l imamo pri samostalnikih
pet ero sklanjatev:
I. s klanjatev: deb l a na -a;
II. s klanjatev: deb l a na -o;
HI. sklanjatev: debl a na -i;
IV. sklanjatev: deb l a na -u;
V. sklanjatev: debl a na s o g l a snik.
I. s klanjatev: debla na -
a
.
E d n i n a :
§ 101. Im.
l i pa
g o ra
g ub a
rod. l i pe
g o r e , g o re
g ub e ,
tem e
daj. l i pi
g o ri
g ub i
tož.
l i po
g o r o , g o ro
g ub o ,
tem o
mest. (pri) l i pi g o ri
gub i
orod. (z) l i po g o r o , g o ro
g u b o , t emo.
Dv o j i n a :
Im., tož.
l i pi
g o ri
g ub e
rod., mest.
—
—
—
daj., orod. l i pama
g o r ama
g ub ama.
