75
Končnica -i je nastala iz prvotne mestnikove končnice č, ki se je ohra
nila v prislovu narobe in v več narečjih (n. pr. v Reziji: na potoce, tre-
bns e itd., v Zilji: v Be l j a c e , deble, s edle itd.; na Krasu v prisl. dave,
dreve, j nt r e in drugod); v splošni rabi je pri prislovih: pokonci, v č a si
(časi), davi , drevi, j u t r i , doli itd. — Končnica -n se je prenesla iz mest
nika debel na u, n. pr. pri sinu.
§ 124. V o r o dn i ku edn i ne , daj. in orod. dvojine ter v
daj. množine se za knjižno končnico -om, -orna, -o m v večini
narečij govori -am, -am a, -am. V množ. daj. srednjega spola se
govori a m že od začetka našega slovstva in je v rabi po vsem
našem jezičnem obsegu.
Končnica -am za prvotni -om se je začela najprej govoriti v daj. množ.
srednjega spola: mestam, l etam po analogiji množ. imenovalnika: mes ta,
leta. V 16. stol. je končnica -am že splošno prodrla; proti koncu 17. stoletja
se je ta končnica (am) prenesla tudi na orodn. ednine in na moška debla.
Prvotni -om, -oma, omj e ohranjen še na vzhodnem Štajerskem in v prek
murščini, v Beli Krajini, v nekaterih goriških vaseh in v Reziji. V začetku
18. stol. se je am, ama že govoril v tistih narečjih kakor dandanes. Om,
oma, om je uvedel v sedanjo pisavo L. svetec l. 1849.
§ 125. Prvotna oblika množ. rod. (brez -ov) se je ohranila
v posameznih primerih: k o nj, l a s , mo ž, o t r o k, v o z, z o b;
poleg l o n c e v je v rabi tudi še l o nec , poleg p s o v tudi p as.
Končnica -ov, ki je v rabi pri ostalih primerih teh debel, je vzeta
od debel na u (n. pr. s inov).
Pomni, da ima okov, okova v množ. rod. ok o v o v !
§ 126. K se spreminja pred i in e (ki sta iz prvotn. oi) v
c le še v teh primerih: množ. imen. o t r o ci, v o l c j e (iz volcije),
mestn. množ.: p ri o t r o c i h (toda v orodn. z o t r o ki!).
§ 127. Po mo ški h o - d e b l i h s e s k l a n j a j o tudi :
1. mo ška de b l a na -i, ki so spadala prvotno v i -jevsko
sklanjatev. Ta debla so ohranila v imen. množ. prvotno končnico
-je: g o l o b j e , g o s pod j e , medv ed j e , l j ud j e , č r v j e, t a t j e,
z o b j e itd. Od teh debel se je razširila končnica -je tudi na
druge; tako se rabi: b r a t j e, kme t j e , s o s edj e, f ant j e ,
ško f j e , oče t j e , s v a t j e , z e t j e ; l a sj e , m o ž j e ; dalje imajo
imena na -an poleg -i tudi -je: k r i s t j an i in k r i s t j an j e ,
me š č an i in me š č an j e , C e l j a n i in Ce l j an j e itd. Dalje
posamezno: jeleni poleg jelenje, sinovi poleg sinovje, sršeni
poleg s ršenje itd.
2. mo ška de b l a na -u, ki imajo v ednin. rod. u : n. pr.
l e du , me du , s a d u , s t a n u itd. Dalje imajo u : d a r u , c v e t u ,
