80
naglas tudi v orod., celo na širokem e ali
o:
s p o h o t n o s tjo,
p o š t e n o s tj o itd.
Po zgledu kost gredo besede, ki imajo v edn. imen. en sam
zlog, ki je potisnjeno poudarjen, n. pr. v as — v a si, no č — noči ,
p e s t — p e s t i , r eč — r e č i, s tran — s t r an i ; č a s t, l až, uš,
vrv, p r s t — p r s t i , kri — k r v i ; enako r a v an — r a v n i ;
r e b ar (poleg r eber), l a k a t — l a k t i (poleg l a k a t — l aktu
ali l a k t a) itd.
§ 139. V daj. in mest. ednine se glase ti primeri: no či,
p e s ti, r e či, s t r ani, r e bri , r a vni , uši, nasproti pa: č a s t i
in (drugotni naglas) č a s ti, l a ž i in l a ži, l a h t i in l ahti ,
v r v i in vrvi , k r v i in krvi , p r s t i in p r s ti itd.
§ 140. Dolgi potisnjeni naglas predlogi k sebi vlečejo:
do n o či, brez je di, brez s krbi , r a v an: v r aven, j e s e n:
na j e s en, r e b ar: v r eber, d e ž e l: v d ežel itd.
§ 141. Dvozložne besede s potisnjenim poudarkom hranijo
naglas vedno na istem mestu, n. pr. č e l j u s t — čel j us ti, k
o
ko š,
o b l a s t, obrv, o s t r v, p o s trv, p e r o t, ž i v al. Navadno se mo
rejo te besede sklanjati v nekaterih sklonih tudi po zgledu k o s t,
n. pr. ž i val , ž i va l i , ž i va l i , ž i va l j o ; ž i va l i , ž i va l i ,
ž i v a l em, ž i va lmi itd.
§ 142. Besede, ki imajo v edn. im. p o l g l a sni k v konč
nici, se sklanjajo po zgledu misel; take so: b o l e zen — b o
l ezni , l j ube z en — l j ube zn i , p o v o denj —
p o v o dn j i ,
p e s em— p e smi, p r i k azen — pr i kazn i itd.1 Posebej pomni
glede dolgopoudarjenega polglasnika: r a v an, rod.: r a v n i (ne:
r a v ani ! ) ; r e b ar (navadno r eber), rod.: r ebr i ; l a k a t
(navadno: l a k a t, k t a , k t u ali h t a , h t u ; l aket, l akta ali
l ahet, l ahta; množ. l a k t i , l e h t i , l akt i ) , rod.: l a k t i ali
l a h t i , v množ.: l ah t i ali l e h t i (žensk. sp.).
§ 143. Besede na -ev (-va) gredo v dvojini in množini po
a-deblih, v ednini (razen rodilnika) po i-deblih, n. pr. ednina:
1. cerkev, 2. cerkve , 3. c erkv i , 4. cerkev, 5. pri c e rkv i ,
6. s cerkvi j o.
1 Po starem so bile pri teh besedah v orod. ednine, daj. in orod. dvojine
in v orod. množine take-le končnice: z bolezen jo, bolezenma, bolezenmi;
mi sil j o , m i selma, mi selmi (gl. § 9, 3. odst.).
